sklep III Ips 128/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Pobotni ugovor deli procesno usodo tožbenega zahtevka in glede njega revizija ne more biti dovoljena, če ni dovoljena glede tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati vrsto računov za dobavljeno blago in embalažo ter za najemnino, in več obračunov zamudnih obresti, skupaj v znesku 15.130.405,30 SIT. Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke, s katerim je v pobot ugovarjala svojo odškodninsko terjatev, ki naj bi po njeni navedbi znašala okoli 11.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni dovoljena. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi novega ZPP, zato se revizijski postopek opravi po njegovih določbah (prvi odstavek 498. člena ZPP). Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskem sporu ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala plačilo mnogih terjatev, od katerih nobena ne presega 5.000.000,00 SIT. Zahtevki v njeni tožbi imajo različno dejansko in pravno podlago. Temeljijo namreč na najemni pogodbi (znesek zahtevane najemnine skupaj znaša 2.197.690,00 SIT) ter na številnih računih, ki imajo vsak svojo podlago (ne gre na primer za sukcesivne dobave na podlagi ene pogodbe, ampak izvirajo računi vsak na svoji pogodbi). Glede na določbo 41. člena ZPP bi se dovoljenost revizije presojala po seštevku vrednosti vseh zahtevkov samo, če bi se opirali na isto dejansko in pravno podlago, če ne pa se upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Zato glede tožbenega zahtevka revizija ni dovoljena. Tožena stranka je v pobot uveljavljala svojo terjatev, ki je večja od 5.000.000,00 SIT. Vendar pa pobotni ugovor deli procesno usodo tožbenega zahtevka in glede njega revizija ne more biti dovoljena, če ni dovoljena glede tožbenega zahtevka. To izhaja tudi iz tega, da je podanih toliko pobotnih ugovorov, kolikor je tožbenih zahtevkov, čeprav je v pobot ugovarjana ena sama terjatev. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.