sodba III Ips 49/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka dejstva na katerem je temeljila svoj odškodninski tožbeni zahtevek, to je, da sta ji toženi stranki s svojim usklajenim, v povzročitev škode uperjenim ravnanjem, ni dokazala, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijski postopek opravilo po določbah ZPP iz leta 1977.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo naslednje tožbene zahtevke tožeče stranke:

1. da mora na podlagi pogodbe o prodaji delnic z dne 14.10.1994 (v nadaljevanju: pogodba) prvotožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 232.000 DEM z zamudnimi obrestmi, drugotožena stranka pa prvotoženi izročiti in indosirati 17 rednih delnic prvotožene stranke;

2. da morata podredno prvemu zahtevku toženca nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino zaradi škode zaradi neizpolnitve pogodbe v tolarski protivrednosti 697.000 DEM z zamudnimi obrestmi;

3. da mora podredno drugemu zahtevku drugotoženec tožeči stranki indosirati 17 rednih delnic prvotožene stranke.

Ugodilo je nasprotnemu tožbenemu zahtevku prvotožene stranke, da ji mora tožeča stranka zaradi razdrtja pogodbe vrniti akceptna naloga. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek drugotožene stranke, da ji mora tožeča stranka plačati odškodnino 134.568.979,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter njen pobotni ugovor za 59.000.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, naj obe izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa v razveljavljenem delu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav je tožeča stranka obrazložila revizijo samo glede odločitve o zavrnitvi njenega odškodninskega (prvega podrednega) zahtevka na plačilo tolarske protivrednosti 697.000 DEM, je iz uvodnih navedb revizije mogoče sklepati, da izpodbija sodbi prve in druge stopnje glede odločitev v vseh delih, s katerimi v pravdi ni uspela. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijani sodbi tako glede odločitve o zavrnitvi vseh zahtevkov tožeče stranke kot tudi o ugoditvi nasprotnega tožbenega zahtevka prvotožene stranke na vrnitev akceptnih nalogov.

Tožeča stranka v reviziji ni obrazložila, zaradi katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija sodbi prve in druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče opravilo glede tega revizijskega razloga samo preizkus po uradni dolžnosti (po določbi 386. člena ZPP (1977)), torej o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da ta kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Po uradni dolžnosti je preizkusilo tudi, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri odločitvi o zahtevkih, ki jih revizija izpodbija brez obrazložitve (torej o tožbenih zahtevkih na plačilo delnic tožeči stranki in njihovo izročitev prvotoženi stranki in na izročitev delnic tožeči stranki ter o nasprotnem tožbenem zahtevku na vrnitev akceptnih nalogov). Ugotovilo je, da je bilo materialno pravo pri odločitvi o teh zahtevkih pravilno uporabljeno, kar izhaja iz obrazložitve obeh napadenih sodb.

Odškodninski zahtevek je tožeča stranka temeljila na dejstvu, da sta ji toženi stranki s svojim usklajenim delovanjem povzročili škodo. Trdila je namreč, da sta po dogovoru skupaj dosegli razdrtje pogodbe in s tem povzročili, da ji prvotožena stranka ni plačala kupnine za delnice, ki jih drugotožena stranka kot fiduciarni posestnik (za tožečo stranko) ni izročila prvotoženi stranki. S tem naj bi ji povzročili škodo, ki predstavlja prav vrednost neplačanih delnic. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožeča stranka dejstva, da bi prišlo do škodnega dogodka po medsebojno dogovorjenem ravnanju toženih strank, ni dokazala. To dejansko ugotovitev skuša tožeča stranka v reviziji izpodbiti z razlago, da je do nje prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predvsem temeljnih načel obligacijskega prava (načel vestnosti in poštenja, prepovedi povzročanja škode in dolžnosti izpolnitve obveznosti) v zvezi z zmotno uporabo določbe 2. odstavka 99. člena ZOR glede razumevanja vsebine medsebojnih pogodbenih razmerij pravdnih strank. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje razmerja iz pogodbe, na kateri tožeča stranka temelji svoj zahtevek, nista obravnavali ločeno, izven konteksta zapletenih razmerij med pravdnimi strankami in večinskim lastnikom tožeče stranke. Ne glede na to, kako kdo razlaga prepletenost medsebojnih razmerij in vprašanje vzrokov in posledic ravnanj pravdnih strank, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da tako iz navedb v postopku na prvi in drugi stopnji, kot tudi neposredno iz revizijskih trditev sledi, da tožeča stranka odškodninsko odgovornost toženih strank brez dvoma temelji na dejstvu, da sta ji povzročili škodo s svojim usklajenim, v povzročitev škode uperjenim ravnanjem. Ker to dejstvo po ugotovitvah v napadenih sodbah ni dokazano, je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožeče stranke, temelječega na določbi 1. odstavka 132. člena ZOR, materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Skladno z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP (1977) je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela.