Sodba III Ips 185/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Verižne kompenzacije se sicer v poslovnem svetu pri razčiščevanju dolžniško-upniških razmerij med subjekti lahko uporabljajo, v smislu določila 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL - in samo v tem okviru - pa predstavlja verižna kompenzacija neobičajen način tožnikovega poplačila obveznosti do upnika.

[OBRAZLOŽITEV] Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da verižna kompenzacija z dne 24.3.1997 za znesek 850.823,60 SIT, v katero sta bili vključeni tožeča stranka kot dolžnik in tožena stranka kot upnik, nima pravnega učinka proti stečajni masi in da mora zato tožena stranka vplačati v stečajno maso tožeče stranke navedeni znesek. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se reviziji ugodi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila. Tožena stranka vidi zmotno uporabo materialnega prava v sodni opredelitvi obravnavane verižne kompenzacije kot neobičajnega načina izpolnitve obveznosti, na podlagi česar sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili v skladu z določilom 1. točke četrtega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) obstoj domneve, da je tožena stranka kot upnik vedela, ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Revizija pri tem spregleda, da se sicer verižne kompenzacije v poslovnem svetu pri razčiščevanju dolžniško-upniških razmerij med subjekti lahko uporabljajo, da pa v smislu določila citirane 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL - in samo v tem okviru - predstavlja verižna kompenzacija neobičajen način tožnikovega poplačila obveznosti do upnika. To velja tudi za konkretno obravnavano verižno kompenzacijo, saj bi tožena stranka kot upnik sama po sebi na ta način ne mogla uveljaviti izpolnitve svoje terjatve, temveč je lahko dosegla verižni pobot le s posebnim dogovarjanjem in s sporazumom s tožečo stranko in drugimi udeleženci. Že samo ta posebna okoliščina govori za to, da bi tožena stranka vsaj morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Že glede na to je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da ni potrebno zaslišanje prič, ki jih je tožena stranka predlagala v podkrepitev trditve, da ni vedela za slabo finančno-ekonomsko stanje tožeče stranke. Glede na povedano ni bistveno, če je sodišče prve stopnje štelo verižno kompenzacijo za neobičajen posel tudi zato, ker se pravdni stranki za tak način izpolnitve obveznosti nista predhodno dogovorili. Takšen dogovor je sicer res težko pričakovati, vendar pa bi bil mogoč, če bi med več subjekti v dolžniško-upniškem razmerju prišlo v medsebojnih stikih že predhodno do takega dogovora. Tedaj tudi nima prav revizija češ, da se subjekti predhodno ne bi mogli dogovarjati o takem načinu prenehanja medsebojnih obveznosti in terjatev. Glede na zgornje odločilne razloge o utemeljenosti zaključka sodišč druge in prve stopnje o obstoju domneve o slabem ekonomskem finančnem stanju na strani tožene stranke, so odveč še nekatera obrobna izvajanja revizije. Zato, in ker po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti.