Sodba III Ips 40/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sedež tožene stranke je v drugi državi. Zato gre za spor z mednarodnim elementom in je za ugotovitev, ali je podana mednarodna pristojnost slovenskih sodišč, treba uporabiti ZUKZ. Mednarodna pristojnost slovenskega sodišča je v obravnavanem primeru podana na podlagi 54. člena MZP, ki takšno pristojnost določa v premoženjskopravnih sporih, če je na ozemlju Republike Slovenije premoženje tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru opr. št. I Ig 134/94 z dne 14.4.1994 v prvi točki izreka za glavnico 19.815.369,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1994 dalje do plačila in v tretji točki izreka za stroške postopka v znesku 360.450,00 SIT. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da sodišče ni stvarno in krajevno pristojno in toženi stranki naložilo še 396.307,00 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi pritožbi. Navaja, da je postopek vodilo stvarno in krajevno nepristojno sodišče v Kopru. Sodišče se napačno sklicuje na 59. člen Zakona o pravdnem postopku, saj je enota tožene stranke v Kopru prenehala poslovati v letih 1990 ali 1991. Tožena stranka je tuja pravna oseba. Zato bi bilo treba upoštevati Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. Meni, da je pristojno sodišče v državi tožene stranke. Napačno je bilo odločeno o zamudnih obrestih. Te lahko tečejo šele od 17.10.1996, ko je bil sklenjen dokončen dogovor med strankama. Opozarja še na embargo proti Jugoslaviji, ki je oviral plačilo, in na dejstvo, da med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo ni plačilnega prometa. Zato tožena stranka ni prišla v zamudo. Končno tožena stranka podaja še pomisleke o utemeljenosti začasne odredbe.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) -

v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sedež tožene stranke je v drugi državi. Zato gre za spor z mednarodnim elementom in je za ugotovitev, ali je podana mednarodna pristojnost slovenskih sodišč, treba uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljnjem ZUKZ), ki se je do sprejetja Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS št. 56/99) uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Mednarodna pristojnost slovenskega sodišča je v obravnavanem primeru podana na podlagi 54. člena ZUKZ, ki takšno pristojnost določa v premoženjskopravnih sporih, če je na ozemlju Republike Slovenije premoženje tožene stranke. Tožena stranka ima namreč v lasti nepremičnino vložek št... k.o. Koper, na katero je z izvršilnim predlogom z dne 18.2.1994 segla tožeča stranka. Stvarna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru je podana na podlagi 3. točke II. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih, ker gre za gospodarski spor. Krajevna pristojnost tega sodišča pa temelji na 58. členu ZPP v zvezi s 54. členom MZP. Ker je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, je na podlagi 58. člena ZPP krajevno pristojno tisto sodišče v Republiki Sloveniji, na katerega območju je kakšno premoženje tožene stranke.

Tožena stranka ugovarja odločitvi o začetku teka zamudnih obresti in se pri tem sklicuje na dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 17.10.1996. S tem dogovorom sta ugotovili dolg tožene stranke v znesku 146.274 USD. Tožeča stranka se je zavezala umakniti začasne odredbe, ki se nanašajo na nepremičnine tožene stranke, če bi bil ta znesek nakazan tožeči stranki najkasneje do 31.12.1996. Ni ugotovljeno, da bi bil ta pogoj izpolnjen in tega tudi tožena stranka ne navaja. Ta dogovor in predhodno sklenjena izvensodna poravnava z dne 27.12.1994 sta bila sklenjena pod pogojem, da bo tožena stranka do določenega datuma poravnala svoje obveznosti. Ker se to ni zgodilo, ne moreta vplivati na odločitev v tej zadevi. Zapadlost obveznosti tožene stranke pa je bila določena v zapisniku z dne 20.12.1991 za tolarski del dne 15.12.1991, za devizni znesek 36.136,56 USD dne 30.12.1991 in za nadaljnji devizni del dne 15.1.1992. Tožeča stranka je zamudne obresti uveljavljala od dne vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je od 19.2.1994 dalje, do česar je bila na podlagi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih upravičena.

Zakon o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Ur.l. RS št. 53/92 do 68/96) ne posega v prej nastala pravna razmerja, prepoveduje pa od uveljavitve zakona dalje, to je od 7.11.1992, promet blaga in storitev ter vzpostavljanje in vzdrževanje ekonomskih odnosov (izvoz in uvoz) s posamezniki in pravnimi osebami v Republiki Srbiji in Republiki Črni gori (1. člen navedega zakona). Ker se spor nanaša na posle, opravljene pred začetkom veljavnosti tega zakona, uzakonjene prepovedi ne vplivajo na dolžnost tožene stranke, da poravna svoje obveznosti do tožeče stranke.

S sklepom o izdaji začasne odredbe postopek ni končan. Zato to ni sklep, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z revizijo (1. odstavek 400. člena ZPP). Glede na to revizijsko sodišče ne more presojati razlogov, s katerimi tožena stranka izraža pomisleke proti izdani začasni odredbi. Ker pa tožena stranka z revizijo izrečno izpodbija samo sodbo druge stopnje, ne pa tudi sklepa, revizijsko sodišče teh "pomislekov", kakor jih tožena stranka sama opredeljuje, ni štelo kot revizijo zoper sklep o začasni odredbi in posebej o tem ni odločalo. Če bi tožena stranka svojo revizijo opredelila tudi kot revizijo zoper sklep, bi jo moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa v revizijskem odgovoru ni prijavila stroškov. Zato revizijskemu sodišču ni bilo treba odločati o stroških revizijskega postopka.