Sklep III Ips 11/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če prizadeta stranka ne ve za točno vsebino prispevka, s katerim je prizadeta njegova pravica ali interes, je v ZJG določena v 1.

odstavku 11. člena obveznost RTV organizacije, da zapise svojih oddaj da na vpogled zainteresirani osebi. Če RTV organizacija izroči zapis oddaje tako pozno, da prizadeta oseba ne more zahtevati objave odgovora v roku tridesetih dni od objave, potem razumljivo prične teči rok tridesetih dni za podajo zahteve za objavo tisti dan, ko prizadeta oseba prejme zapis oddaje. Drugačna razlaga bi omogočala RTV organizaciji, da bi se lahko izognila obveznosti objave odgovora oziroma popravka na tak način, da bi zavlačevala z izročitvijo zapisa oddaje in s tem onemogočila uveljavitev zagotovljene pravice prizadete osebe do odgovora na objavljeno informacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stanke, da mora tožena stranka objaviti odgovor na prispevek, ki ga je tožena stranka objavila v oddaji ... dne 2.8.1998.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da se navedeni sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožeča stranka dne 17.9.1998 pravočasno v skladu z 2. odstavkom 9. člena Zakona o javnih glasilih (ZJG, Uradni list 18/94) v roku 30 dni od dneva, ko je zvedela za objavo spornega prispevka, zahtevala objavo odgovora, vendar pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo odgovora, ker tožeča stranka ni zanesljivo dokazala, ali ima drugotoženec status odgovornega urednika tožene stranke, in ker odgovor tožeče stranke vsebuje v nasprotju z določilom 3. odstavka 30. člena ZJG ne le dejstva in okoliščine, ampak tudi lastno mnenje o njih.

Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno sodbo, vendar iz drugega razloga. Ugotovilo je, da je tožeča stranka zahtevala objavo odgovora prepozno - že po preteku roka iz 2. odstavka 9. člena ZJG. Menilo je, da bi tožeča stranka morala zahtevati objavo odgovora od tožene stranke v t.i. subjektivnem roku 30 dni od dneva objavljene informacije, ker ni dokazala, da iz objektivnih razlogov ni mogla zvedeti za objavo prispevka že 2.8.1998. Zato se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala prvostopno zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je sicer bilo v smislu določila 3. točke 373. člena ZPP pooblaščeno, da samo ugotovi drugačno dejansko stanje o pravočasnosti oziroma nepravočasnosti zahteve tožeče stranke za objavo odgovora in tedaj ni samo spremenilo dejanskega stanja v nasprotju z zakonom, kot to meni revizija, saj pravni zaključki temeljijo na listinah, ki so bile izvedene kot dokaz v prvostopnem postopku. Toda te listine ne narekujejo odločitve, kakršno je sprejelo sodišče druge stopnje.

Kot odločilno se postavlja vprašanje, ali je zahteva za objavo odgovora tožeče stanke z dne 17.9.1998 pravočasna glede na objavo spornega prispevka 2.8.1998. Po določilu že citiranega 2. odstavka 9. člena ZJG se lahko zahteva objava odgovora ali popravka v tridesetih dneh od objavljene informacije oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo informacij, če iz objektivnih razlogov v roku tridesetih dni ni mogla zvedeti za njeno objavo.

Tožeča stranka je navedla, da sta njena dva direktorja za objavo prispevka zvedela nekaj dni po njegovi objavi 2.8.1998 in zahtevala od tožene stranke dostavo zapisa prispevka, ker z njegovo natančno vsebino nista bila seznanjena. Ta zapis je tožena stranka izročila tožeči stranki šele 2.9.1998, nakar je tožeča stranka od toženke zahtevala dne 17.9.1998 objavo odgovora na prispevek, kar pa je tožena stranka z dopisom dne 23.9.1998 zavrnila. Tožeča stranka je zato 16.10.1998 vložila sedaj obravnavano tožbo.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je za tožečo stranko pričel teči t.i. objektivni rok tridesetih dni šele z dnem 2.9.1998, ko je od tožene stranke prejela zapis (kaseto) spornega prispevka. Revizijsko sodišče meni, da je tak pravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Če prizadeta stranka ne ve za točno vsebino prispevka, s katerim je prizadeta njegova pravica ali interes, je v ZJG določena v 1. odstavku 11. člena obveznost RTV organizacije, da zapise svojih oddaj da na vpogled zainteresirani osebi. Če RTV organizacija izroči zapis oddaje tako pozno, da prizadeta oseba ne more zahtevati objave odgovora v roku tridesetih dni od objave, potem razumljivo prične teči rok tridesetih dni za podajo zahteve za objavo tisti dan, ko prizadeta oseba prejme zapis oddaje. Drugačna razlaga bi omogočala RTV organizaciji, da bi se lahko izognila obveznosti objave odgovora oziroma popravka na tak način, da bi zavlačevala z izročitvijo zapisa oddaje in s tem onemogočila uveljavitev zagotovljene pravice prizadete osebe do odgovora na objavljeno informacijo. Sodišče druge stopnje je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava zgrešeno štelo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja objektivnega razloga, ki bi jo opravičeval pri vložitvi tožbe v t.i. objektivnem roku tridesetih dni. Zato je o stvari napačno odločilo.

Revizijsko sodišče ni moglo samo odločiti o stvari, kajti zaradi navedenega zgrešenega pravnega zaključka sodišče druge stopnje sploh ni obravnavalo utemeljenosti pritožbenih razlogov, kar revizija sedaj tudi uveljavlja. Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti.

V novem postopku bo sodišče druge stopnje moralo pretehtati vse okoliščine o pravočasnosti tožnikove zahteve za objavo odgovora in odločiti o navedenih pritožbenih izvajanjih tožeče stranke.