Sodba III Ips 28/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Dobava aparature pri izpolnjevanju obveznosti iz pogodbe o delu je delna izpolnitev pogodbe, ki jo mora naročnik plačati.

[OBRAZLOŽITEV]

Dne 10.7.1997 sta tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sklenili podizvajalsko pogodbo (v nadaljevanju: pogodba). Z njo je tožeča stranka, v okviru del na preureditvi pritličja hotela P. A., prevzela izvedbo hlajenja (1. člen pogodbe). Po 2. členu pogodbe, ki se sklicuje (tudi) na ponudbo izvajalca, je pomenilo to dobavo in montažo hladilne naprave. Istega dne (10.7.1997) je že sklenila tudi pogodbo za dobavo hladilnega agregata. Ker od tožene stranke ni prejela obvestila, kdaj naj začne z deli, jo je 19.9.1997 pozvala, naj ji sporoči, kam naj dostavi hladilni agregat. Ker meni, da je očitno prišlo do prekinitve pogodbe, zahteva povrnitev škode in sicer 8.268.260,00 SIT za dobavljeni hladilni agregat in 172.572,60 SIT za stroške njegovega pretovarjanja, skladiščenja in zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je tožeča stranka upravičena samo do povrnitve tiste škode, ki jo predstavlja nabavna vrednosto hladilnega agregata. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo samo v višini 6.412.000,00 SIT (nabavna vrednost hladilnega agregata, ki jo je plačala tožeča stranka) z zamudnimi obrestmi, vse kar je zahtevala tožeča stranka več pa je zavrnilo.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila tožena stranka obsojena na plačilo zneska 6.412.000.00 SIT z obrestmi, na pritožbo tožeče stranke pa je s sklepom razveljavilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je to del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka iz 10.

točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Prišlo pa tudi ni do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka.

Tožena stranka je navedla v pritožbi, da naj hladilni agregat ne bi imel potrebnih atestov, certifikatov in drugih garancij. Tega ni v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli zatrjevala. Zahtevala je samo predložitev celotne dokumentacije, vezane na nakup in uvoz hladilnega agregata ter drugih potrebnih dovoljenj oziroma soglasij, potrebnih za tak posel. Pri tem ni povedala, kaj bi rada z njo dokazovala, oziroma da bi z njo sploh rada kaj dokazovala. Takšne zahteve pa, zlasti pri kvalificiranem zastopanju, ni mogoče upoštevati kot trditve, da izpolnitev obveznosti tožeče stranke brez predložitve dokumentacije, ki jo tudi šele v pritožbi natančneje opredeli, ni pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo trditev tožene stranke o nepravilnosti izpolnitve obveznosti tožeče stranke kot novo trditev in kot takšno po prvem odstavku 496.a člena ZPP v pritožbenem sojenju neupoštevno.

V zvezi z nadaljnjim utemeljevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se revizijsko sodišče strinja z revizijskim stališčem, da stranki ni treba dokazovati prava, ker ga mora poznati sodišče. Toda sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali vendarle morda obstojajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila relevantna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Stvar stranke je, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze (drugi odstavek 7. člena ZPP). Tega pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni naredila. Tožena stranka v reviziji tudi ne pove, kaj meni pod nepravilno ocenitvijo vprašanja kvalitete zastopnika tožeče stranke s strani pritožbenega sodišča.

Stranki spora sta sklenili pogodbo o delu. Po prvem odstavku 6. člena pogodbe bi morala tožeča stranka izpolniti pogodbeno obveznost v času od 21.7.1997 do 10.9.1997. Tega ni storila v celoti iz razlogov, ki niso bili na njeni strani. Izpolnila jo je samo delno - nabavila je hladilni agregat. Tudi dobava hladilnega agregata je bila namreč del pogodbene obveznosti. Toženi stranki ga samo ni mogla dostaviti, ker je ta odklonila sodelovanje. To delno izpolnitev pogodbene obveznosti pa je tožena stranka dolžna plačati. Res je sicer, da hladilnega agregata še ni prejela, vendar iz razlogov na svoji strani. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa ji ga je tožeča stranka vedno pripravljena izročiti.

V okviru prisojenega dela tožbenega zahtevka, ki je predmet revizijskega preizkusa, gre torej za plačilo za delno izpolnitev obveznosti iz pogodbe o delu - za plačilo nabavne vrednosti hladilnega agregata, ne pa za škodo. Ne glede na to, kaj se je s pogodbo in njeno veljavnostjo sicer dogajalo, je tožena stranka delno opravljeno delo dolžna plačati (primerjaj: 629. člen ZOR).

Okoliščina, da je tožeča stranka poslala ponudbo za izvedbo hlajenja investitorju in ne toženi stranki in da je investitor želel, naj tožena stranka sprejme kot podizvajalca tožečo stranko, na medsebojne obveznosti strank spora iz pogodbe ne vpliva. Tožena stranka je bila tista, ki je sklenila pogodbo s tožečo stranko. Če se s pogoji investitorja ni strinjala, ji tega ni bilo treba storiti. Tožeča stranka tudi ni ravnala protipogodbeno, če se je takoj začela pripravljati na izpolnitev svojih pogodbenih obveznosti, v okvir katerih je spadala tudi nabava hladilnega agregata. Ni pogodbene določbe, po kateri ne bi smela tega storiti. Določbe o terminskem planu del pa ne spreminjajo pogodbenega roka, v katerem naj bi tožeča stranka izpolnjevala svojo obveznost. S terminskim planom del se namreč samo natančneje časovno opredeli izvajanje posameznih del iz obveznosti tožeče stranke znotraj pogodbenega roka.

Ker je, z nekoliko drugačnimi materialnopravnimi razlogi, izpodbijana odločitev pravilna, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tudi ni bilo, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.