Sodba III Ips 95/97 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke na povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Obličnost pogodb, ki jih je tožeča stranka sklepala za toženo stranko, je bila med strankama spora dogovorjena v dokazne namene zaradi urejanja njunih medsebojnih razmerij, ne pa (morda) zaradi veljavnosti pogodb, ki jih je tožeča stranka sklepala v imenu in za račun tožene stranke, v katerih torej sama sploh ni bila pogodbena stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 498.265,50 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevanih nasprotij v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni. V prvem primeru sodišče prve stopnje samo povzema določbo 4. člena med strankama spora sklenjenega sporazuma, ki določa osnovo za provizijo, najprej v prvotnem besedilu, nato pa še po njeni spremembi, dogovorjeni dne 20.5.1992 z aneksom k sporazumu. Z drugim zatrjevanim nasprotjem pa tožeča stranka izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da iz predložene listine ne izhajajo dejstva, ki bi bila pomembna za odločitev, pri čemer ni zaslediti nobenega nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine in med samo listino.

Iz revizije izhaja, da očita tožeča stranka sodišču prve stopnje ravnanje, ki ni v skladu z načelom iskanja materialne resnice.

Sodišču prve stopnje očita torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je relativne narave. To pa ni revizijski razlog (2.

točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Sklenitev sporazuma in način njegovega izvajanja je (bila) stvar strank sporazuma (sedaj spora). Zato tožeča stranka ne more, v zvezi z izvajanjem sporazuma, z uspehom uveljavljati morebitnega močnejšega ekonomskega položaja tožene stranke. Obličnost pogodb, ki jih je tožeča stranka sklepala za toženo stranko, je bila med strankama spora dogovorjena v dokazne namene zaradi urejanja njunih medsebojnih razmerij, ne pa (morda) zaradi veljavnosti pogodb, ki jih je tožeča stranka sklepala v imenu in za račun tožene stranke, v katerih torej sama sploh ni bila pogodbena stranka. Zato se ne more sklicevati na 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Celoten spor je zato samo vprašanje uspelega dokazovanja zatrjevanih dejstev. S tega vidika je odločalo tudi pritožbeno sodišče. Ko je prišlo do zaključka, da tožeča stranka ni dokazala dejstev (dejansko stanje - glej 3.

odstavek 385. člena ZPP), pomembnih za ugoditev tožbenemu zahtevku, je pritožbo tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnilo.

Utemeljenih revizijskih razlogov torej ni, tudi tistih ne, na matere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je o zahtevi tožene stranke na vrnitev njenih stroškov revizijskega postopka, upoštevajoč 1. odstavek 155. člena ZPP, odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.