Sodba III Ips 108/97 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Izpodbijanje računov kot listin, ki so podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja, je zgrešeno ob situaciji, ko tožena stranka ni zatrjevala, da jim je ugovarjala (glej zlasti drugi odstavek 203. Splošne uzance za blagovni promet).

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora plačati tožeči stranki 643.487,70 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja v reviziji tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Katero ravnanje sodišča opredeljuje tako, ne pove.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato mora vlagatelj revizije konkretno navesti, katero ravnanje sodišča, izven omenjenih kršitev, opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka (386. člen ZPP). Tega tožena stranka ni storila. Zato in ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, tožena stranka z uveljavljanjem omenjenega revizijskega razloga ne more uspeti.

Kot da tožena stranka ne bi vedela za določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, posega z revizijo samo v dejanske zaključke, ki so bili podlaga odločitvi pritožbenega sodišča. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Izpodbijanje računov kot listin, ki so podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja, pa je zgrešeno ob situaciji, ko tožena stranka ni zatrjevala, da jim je ugovarjala (glej zlasti drugi odstavek 203. Splošne uzance za blagovni promet).

Ker v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo materialnopravno pravilno odločeno, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).