Sodba III Ips 122/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba zaradi izostanka sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožeče stranke napram toženi stranki na premičninah v posesti toženca in sicer les - lepljenci v količini 8350 m3 in razno okovje, specificirano po predračunu št..., izolacijsko dvoslojno steklo v izmeri 136 m2. *

Te premičnine so last tožeče stranke M. G. d.o.o., zato ne morejo biti predmet izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča 1.

stopnje do plačila,

s e z a v r n e".

[JEDRO]

V postopku prisilne izterjave toženčevih neplačanih zapadlih davčnih obveznosti je davčni organ zarubil tudi stvari, ki jih tožeča stranka izločuje iz izvršbe. V (zatrjevano) lastninsko pravico tožeče stranke na zarubljenih stvareh je torej posegel z dejanjem rubeža davčni organ in ne toženec. Zato toženec v sporu ni pasivno legitimiran.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je po 68. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS štev. 18/96 in 87/97; v nadaljevanju: ZDavP) izločeval iz izvršbe stvari, navedene v izreku sodbe.

Ker toženec na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopil, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zaradi izostanka. Menilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo, tudi pogoj iz 4. točke 1.

odst. 332. člena ZPP.

Sodbo zaradi izostanka sodišča prve stopnje izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 4. točko 1. odst. in 4. odst. 332. člena ZPP ter 1. odst. 68. člena ZDavP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sodbe zaradi izostanka, je tudi izhajanje utemeljenosti tožbenega zahtevka iz dejstev, navedenih v tožbi (4. točka 1. odst. 332. člena ZPP). To pomeni, da lahko sodišče izda sodbo zaradi izostanka samo, če iz tožbenih navedb sledi, da je tožnik na podlagi dejstev, ki jih navaja v tožbi, upravičen zahtevati od sodišča, da mu nudi takšno pravno varstvo, kot ga zahteva s tožbenim zahtevkom, in sicer prav proti tisti osebi, ki jo je navedel kot toženca.

V postopku prisilne izterjave toženčevih neplačanih zapadlih davčnih obveznosti je davčni organ zarubil tudi stvari, ki jih tožeča stranka izločuje iz izvršbe. V (zatrjevano) lastninsko pravico tožeče stranke na zarubljenih stvareh je torej posegel z dejanjem rubeža davčni organ in ne toženec. Zato toženec v sporu ni pasivno legitimiran. ZDavP v 68. členu, ki je podlaga za vložitev izločitvene tožbe, sicer ne pove, proti komu jo je treba vložiti. Toda že narava pravnega razmerja, ki nastane z rubežem stvari, ki ni dolžnikova, pove, da to ni dolžnik. Pravilnost takšnega stališča potrjuje tudi primerljiva situacija, ki lahko nastane pri sodni izvršbi (primerjaj: 1. odst. 57. člena ZIP).

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje z izdajo sodbe zaradi izostanka res kršilo 4. točko 1. odst. 332. člena ZPP. Podlaga za to procesno kršitev pa je bila materialnopravno zmotna opredelitev toženca kot pasivno legitimirane stranke v sporu (zmotna uporaba 1. odst. 68. člena ZDavP). Zato je to sodišče sodbo zaradi izostanka na podlagi 4. odst. 332. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo, čeprav je zahteva za varstvo zakonitosti predlagala njeno razveljavitev (2. odst. 366. člena ZPP v zvezi s 399. členom in 2. odst. 408. člena ZPP).