Sodba II U 10/97 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Davčni zavezanec ne more z uspehom izločati iz davčne osnove davka od prometa storitev materialnih stroškov, ki jih je imel s storitvijo.

[OBRAZLOŽITEV] Pritožbo zoper odločbo, s katero je organ prve stopnje naložil tožeči stranki plačilo davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 415.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi, je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo v delu, ki se nanaša na odmero davka od prometa storitev od tistega zneska, ki predstavlja vračilo dela stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z organizacijo prodajne akcije. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v tem delu razveljavi (pravilno: odpravi). V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka opravljala za podjetje A. storitve prodaje določenih vozil v določenem času, za kar ji je ta odobraval posebne stimulacije v obliki dobropisov. Po 1. odst. 20. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 ... 57/97; v nadaljevanju: ZPD) je treba davek od prometa storitev plačati od vsake storitve, razen če ZPD ne določa drugače. Izjeme določa ZPD v 21. členu. V njem ni določbe, po kateri tožeči stranki ne bi bilo treba plačati davka od prometa storitev od takšnih storitev, od katerih ji je bilo v upravnem postopku dokončno z izpodbijano odločbo naloženo plačilo davka od prometa storitev. Zato je treba za ugotovitev pravilnosti odmerjenega davka ugotoviti samo še, ali je bila za odmero davka pravilno oblikovana davčna osnova. Po 1. odst. 23. člena ZPD je osnova za davek od prometa storitev znesek plačila, ne glede na to, kako je bilo izvršeno. Z zneskom plačila pa je po 2. odst. 23. člena ZPD mišljeno celotno bruto plačilo, v katero se vštevajo tudi odvisni stroški (stroški materiala in drugih storitev), ki jih je izvajalec storitve imel v zvezi s storitvijo (primerjaj tudi: 2. odst. 34. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku - Ur. list RS štev. 6/92...5/97; v nadaljevanju: Pravilnik). Ne gre namreč za situacijo iz 2. odst. 24. člena ZPD (primerjaj še: 3. odst. 34. člena Pravilnika). Zato tožeča stranka ne more z uspehom izločati iz davčne osnove materialnih stroškov, ki jih je imela v zvezi z opravljenimi storitvami. Glede na zgoraj navedeno je izpodbijana odločba izdana v skladu z zakonom. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).