Sodba Ru 38/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Samo če organ 2. stopnje nima za odločitev podlage v spisih, opravi postopek po členu 246/2 ZUP in sicer sam, ali pa naloži izvedbo postopka organu 1. stopnje.

Nagrada, ki jo sodišče določi stečajnemu upravitelju, je osebni prejemek iz 3. alinee 1. odst. 15. člena Zakona o dohodnini. Njen prejemnik je zato zavezanec davka od osebnih prejemkov.

[OBRAZLOŽITEV]

Od nagrade, priznane stečajnemu upravitelju tožeče stranke za mesece avgust do december 1994 v znesku 425.000,00 SIT, je tožeča stranka vplačala davek od osebnih prejemkov v znesku 95.625,00 SIT. Ker pa je menila, da za vplačilo ni bilo zakonske podlage, je zahtevala refundacijo vplačanega zneska. Ekspozitura v A. podružnice tožene stranke v B. je izvršitev naloga za refundacijo zavrnila. Tožeča stranka je po 3. odst. 53. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS štev. 48/94) zahtevala izdajo odločbe. Ker ta ni bila izdana v roku iz omenjene zakonske določbe, je tožeča stranka vložila pritožbo po 2. odst. 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo: Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju: ZUP). Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, izpodbija tožeča stranka s tožbo. Med drugim v njej navaja, da nagrada stečajnemu upravitelju ni osebni prejemek, od katerega bi bilo treba plačati davek od osebnih prejemkov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po tožbenih navedbah (točka III. tožbe) organ prve stopnje ni izdal zahtevane odločbe niti do vložitve tožbe. Ker odločbe ni izdal, je bila tožeča stranka upravičena vložiti pritožbo kot da je bil njen zahtevek zavrnjen (2. odst. 218. člena ZUP). S tega vidika je tožena stranka utemeljenost pritožbe tudi presojala. Pri tem je lahko o stvari takoj odločila. Za to je imela v spisih vso podlago. Dejansko stanje je bilo jasno in nesporno. To navaja tožeča stranka sama v III. točki tožbe. Odločiti je bilo treba samo o materialnopravnem vprašanju. Samo v primeru, če tožena stranka za odločitev ne bi imela podlage v spisih, bi morala opraviti postopek ali sama, ali pa bi izvedbo postopka naložila organu prve stopnje (2. odst. 246. člena ZUP). Vsako drugačno stališče tožeče stranke v tožbi, kako bi morala tožena stranka ravnati, nima pravne podlage.

Odločba tožene stranke je tudi materialnopravno pravilna. Po 83. členu ZPPSL (Ur. list RS štev. 67/93) pa tudi po 64. členu pred omenjenim zakonom veljajočega ZPPSL iz leta 1989 (Ur. list SFRJ štev. 84/89), je nagrada, ki jo sodišče določi stečajnemu upravitelju , osebni prejemek iz 3. alinee 1. odst. 15. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS štev. 71/93 in 7/95; v nadaljevanju: ZDoh). Njen prejemnik je zato zavezanec davka od osebnih prejemkov. Sodišče jo določi stečajnemu upravitelju za konkretno opravljeno delo na podlagi pravnega razmerja, podobnega pravnemu razmerju iz pogodbe o delu. Slednjo nadomestuje sklep sodišča. To pa zato, ker opravlja stečajni upravitelj svoje delo v sodnem (stečajnem) postopku. Za izvršitev del, potrebnih za izvedbo sodnega postopka, pa sodišče ne sklepa pogodb, ampak določi izvajalce z odločbo. Ta okoliščina pa izvajalce del, ki jih določi sodišče s sklepom, ne privilegira proti izvajalcem iz pogodb o delu. Zato ugodnosti iz 14. točke 19. člena ZDoh pri nagradah, določenih stečajnim upraviteljem po ZPPSL, ni mogoče uporabiti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).