Sodba III Ips 55/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

1. Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 37.060,24 EUR (prej 8,881.115,32 SIT) za obdobje od 1. 1. 2002 dalje zavrne.

2. V ostalem delu se revizija zavrne.

3. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške, tožeči stranki pa mora povrniti 983,96 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Revizijski očitki v bistvu zadevajo le ugotovljeno dejansko stanje; ker pa je revizija namenjena zgolj preizkušanju pravilne uporabe prava, revizijsko sodišče teh očitkov ni moglo obravnavati.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 8,881.115,32 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1995 do plačila, ter toženo stranko zavezalo k povrnitvi izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi obrestmi.

(2) Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožena stranka pritožbene stroške nosi sama.

(3) Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Če Vrhovno sodišče reviziji ne bi ugodilo ter s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, predlaga, naj reviziji ugodi tako, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

(4) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

(5) Revizija je delno utemeljena.

O n e u t e m e l j e n o s t i d e l a r e v i z i j e (6) Stališče sodišč nižje stopnje, da naj bi se pravno razmerje pravdnih strank prilegalo določbam 749. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je zmotno. Izdelave vzorčne hotelske sobe namreč ni mogoče pojmovati kot obveznost prizadevanja, ki je sicer značilna za v teh določbah urejeno pogodbo o naročilu (mandat). Konkretno razmerje je, nasprotno, še najbližje razmerju na podlagi pogodbe o delu (ki pa se razlikuje od tiste, na podlagi katere naj bi se naknadno vršila prenova hotela). Vendar pa pravna kvalifikacija sama po sebi za odločitev o reviziji ni pomembna.

(7) Pravno odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje ji je pritrdilo), da je „dejansko naročilo ... podala tožena stranka tožeči z dopisom z dne 8. 7. 1994, ko jo je pozvala, da pristopi k izdelavi vzorčnih spalnih enot ...“. Ker ne gre za mandat, pravilna pa je kvalifikacija na podlagi pogodbe o delu, je nadalje pomembna ugotovitev o dogovorjeni odplačnosti obravnavanega posla (600. člen ZOR), glede obstoja tega dogovora sta sodišči nižje stopnje soglašali. Na podlagi teh ugotovitev ter ugotovljene izdelave predmeta obveznosti tožene stranke je za toženo stranko nastala obveznost plačila na podlagi pogodbe, v skladu z določbami 623. člena ZOR. Pri tem se višina dolžnega plačila tožene stranke ne prilega kriterijem iz na nižjih stopnjah sojenja zmotno uporabljenih določb 759. in 761. člena ZOR, temveč se prilega kriterijema vrednosti dela in za izdelavo vzorčnih sob potrebnega časa iz drugega odstavka 623. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi sledilo dejanskim zaključkom izvedenca, da so bile vtoževane situacije (te so tipično strukturirane po cenah na enoto dela in materiala) realne. Iz ugotovitev, da sta obe situaciji (kot tipični način izročitve na področju gradenj) datirali na 30. 9. 1995 in da je tožena stranka zavrnila takoj plačati, pa je sodišče prve stopnje na podlagi (drugega odstavka) 324. člena ZOR (smiselno v zvezi s 314. členom ZOR) pravilno sklepalo o nastopu zamude tožene stranke s plačilom.

(8) Ker revizijsko sodišče na lastno pobudo ne presoja drugega kot pravilne uporabe materialnega prava (371. ZPP), mora stranka očitke v zvezi z drugimi dovoljenimi revizijskimi razlogi konkretno in razčlenjeno pojasniti. V predloženi zadevi revidentka tega ne stori. Revizijski očitki v bistvu zadevajo le ugotovljeno dejansko stanje; ker pa je revizija namenjena zgolj preizkušanju pravilne uporabe prava, revizijsko sodišče teh očitkov ni moglo obravnavati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Razen glede dela obrestnega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene; ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

O u t e m e l j e n o s t i d e l a r e v i z i j e (9) Obligacijsko razmerje pravdnih strank je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), tožeča stranka pa je poleg plačila svoje zapadle terjatve zahtevala plačilo pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, tekočih od 1. 10. 1995 (do plačila). Ob dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje v celoti prisojene zakonske zamudne obresti niso bile plačane, a so že pred tem dnem in tudi pred dnem 1. 1. 2002 v seštevku dosegle glavnico. Zato so dne 1. 1. 2002 prenehale teči, in sicer na podlagi (splošne uveljavitve, ne glede na čas nastanka obligacije) pravila (po ustrezni delni razveljavitvi 1060. člena OZ z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih, obresti doseže glavnico (376. člena OZ).

(10) Navedeno pomeni, da je bilo tožbenemu zahtevku materialnopravno zmotno ugodeno glede zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z ustrezno spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, kot to izhaja iz 1. točke izreka, zavrnilo tožbeni zahtevek glede tega dela obrestnega dela prvotnega tožbenega zahtevka.

S t r o š k i r e v i z i j s k e g a p o s t o p k a (11) Tožeča stranka je terjala povrnitev stroškov odgovora na revizijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ti ji gredo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, v skladu s predloženim specificiranim stroškovnikom. Na podlagi istih pravil ZPP tožena stranka svoje stroške v zvezi z revizijo krije sama; pri tem delna ugoditev reviziji ni vplivala na siceršnjo odločitev o stroških (3. točka izreka), ker gre v tem delu za stransko terjatev.