Sklep Dsp 18/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] V pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji mora stranka navesti konkretne odločbe sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 4.141,52 EUR zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer tako za materialno kot nematerialno škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Odškodnina je bila odmerjena v skladu s 118. členom ZDR in ustrezno odmerjena. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti, saj ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena že po določbah ZDSS-1. Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da praksa Višjih sodišč v identičnih zahtevkih ni enotna, ni pa zasledila stališča Vrhovnega sodišča o identičnem vprašanju, oziroma, da praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča pri določanju odškodnine, tako po temelju kot po višini, ni enotna. V pretežnem delu pa revizija utemeljuje nestrinjanje tožene stranke z odločitvijo sodišča. Pritožba ni utemeljena. Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku. Pritožnik bi moral navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazoval svoje trditve o neenotni sodni praksi. Tožena stranka pa ne navaja nobenih odločitev sodišč, ki bi kazale na drugačno sodno prakso v enakih ali bistveno podobnih zadevah. Zgolj pavšalne (splošne) trditve o različni sodni praksi ne zadoščajo za utemeljitev pritožbe. Iz navedb v pritožbi izhaja le, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča. Poleg tega tudi ni mogoče preizkusiti, ali je izpodbijana sodba res drugačna oziroma v čem in zakaj je drugačna, ker iz revizijskih navedb ni jasno, glede katerega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, je praksa sodišča druge stopnje neenotna: glede odločitve o odškodnini ali glede odločanja o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR. Ker tožnik ni z ničemer utemeljil pritožbenega razloga, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).