Sklep VIII Pri 98/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba zoper sodbo se zavrže.

Pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

[JEDRO]

Pritožba zoper pravnomočno sodbo ni dovoljena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom in naložilo toženi stranki plačilo razlike v plači: tožniku A.J. 296.553,00 SIT z zamudnimi obrestmi in tožniku D.T. 485.338,50 SIT z zamudnimi obrestmi. V uvodu sodbe in tudi v pritožbi se kot tožnik sicer navaja tudi M.T., toda o njegovem zahtevku je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 145/98- 26 z dne 11.6.2003, zoper katero se ta tožnik ni pritožil.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in po opravljeni glavni obravnavi tožbene zahtevke zavrnilo. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Zoper sodno odločbo sta tožnika vložila pritožbo. V vlogi, naslovljeni kot pritožba zoper sodbo in sklep, navajata, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, to je glede prekluzije tožene stranke. Zato ne soglašata s sklepom o nedopustitvi revizije in pritožbo vlagata iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. V pretežnem delu pritožbe pa utemeljujeta domnevne kršitve določb pravdnega postopka pri izvedbi dokazov (268. člena - verjetno mišljeno 286. člena - ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena in v povezavi z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da sodišče pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrne, revizijo pa kot nedovoljeno zavrže.

Pritožba zoper sodbo ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 333. člena ZPP je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa ni več rednega pravnega sredstva (pritožbe), temveč le izredna pravna sredstva - na primer revizija ali obnova postopka. Glede na predmet spora, revizija ni dovoljena že po zakonu samem (1. in 2. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), sodišče druge stopnje pa revizije tudi ni dopustilo (5. točka 31. člena ZDSS-1).

Ker pritožba zoper pravnomočno sodbo ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Pritožnika bi morala navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazovala svoje trditve o neenotni sodni praksi. Tožnika pa ne navajata nobenih odločitev sodišč, ki bi kazale na drugačno sodno prakso v enakih ali bistveno podobnih zadevah. Tako niti ni mogoče preizkusiti, ali je izpodbijana sodba glede zatrjevanega pravnega vprašanja res drugačna oziroma v čem in zakaj je drugačna. Iz navedb v pritožbi izhaja le, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča.

Ker tožnika nista z ničemer utemeljila pritožbenega razloga, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).

Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na pritožbo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).