Sklep VIII R 2/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

[JEDRO]

Delegacija krajevne pristojnosti ni namenjena temu, da bi stranka dosegla prenos odločanja o njenem tožbenem zahtevku na drugo sodišče zato, ker pristojno sodišče ne postopa oziroma ne odloči tako, kot bi po subjektivnem prepričanju stranke moralo. Niti pravila o določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča niti določila o izločitvi sodnika niso namenjena temu, da bi si stranka sama izbirala sodišče mimo siceršnjih zakonskih okvirov.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je na obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 9.1.2007 predlagal določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Razen sklicevanje na 67. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in iz zapisnika o obravnavi razvidnega nezadovoljstva z vodenjem postopka na obravnavi svojega predloga ni z ničemer obrazložil. V dodatni vlogi, ki jo je posredoval sodišču dne 30.1.2007, pa določitev drugega stvarno pristojnega sodišča utemeljuje z nestrinjanjem s stališči sodišča v postopku in z načinom vodenja postopka.

Predlog ni utemeljen.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost vodenja postopka. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi se postopek lažje opravil pred drugim sodiščem, ali pa morajo biti izkazani drugi tehtni razlogi. Namen navedene določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka kar najbolj ekonomično, kar pomeni s čim manjšimi stroški za stranke in sodišče. Lažje in bolj ekonomično lahko pomeni tudi hitreje.

Delegacija krajevne pristojnosti ni namenjena temu, da bi stranka dosegla prenos odločanja o njenem tožbenem zahtevku na drugo sodišče, ker pristojno sodišče ne postopa oziroma ne odloči tako, kot bi po subjektivnem prepričanju stranke moralo. Niti pravila o določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča in niti določila o izločitvi sodnika niso namenjena temu, da bi si stranka sama izbirala sodišče mimo siceršnjih zakonskih okvirov, oziroma da bi si stranka sama izbirala sodnika. Tako ravnanje bi bilo tudi sicer v nasprotju z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave RS, da vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, lahko sodi samo sodnik, ki je sicer izbran po pravilih, v naprej določenih z zakonom in sodnim redom (načelo naravnega sodnika).

Tožnikove navedbe in njegova ravnanja, na katera opozarja sodišče prve stopnje v svoji vlogi z dne 10.1.2007, ne utemeljujejo delegacije pristojnosti v smislu določb 67. člena ZPP. Kolikor gre pri tem za zlorabo pravic, ki jih ima tožnik kot stranka v postopku, sodišče postopa v skladu z 11. členom ZPP.

Glede na povedano je sodišče tožnikov predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča kot neutemeljen zavrnilo.