Appeal rejected in labor dispute where individual claims failed to meet statutory monetary threshold for review.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je zakonska določba za oba zahtevka sicer ista, isti je tudi razlog (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca), na katerega zakon veže obe pravici. Vendar to ne pomeni, da gre za zahtevka, ki bi imela isto dejansko in pravno podlago. Ker ob tem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za nobenega od zahtevkov ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki in je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 112. člena ZDR, ker od julija do septembra 2003 ni prejela plač. S tožbo je zahtevala plačilo neizplačanih plač, odpravnine in odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 577.864,80 SIT, odškodnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 247.656,40 SIT ter ji povrniti stroške postopka. Zahtevek za plačilo neizplačanih plač je tožnica umaknila, zato je postopek v tem delu sodišče s sklepom ustavilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je znižalo višino odpravnine na znesek 288.932,40 SIT in posledično tudi odločitev o stroških, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v delu "v katerem ni uspela z ugovori", torej v obsodilnem delu.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila

Revizija ni dovoljena.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba v tej zadevi še upoštevati določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). Postopek se je začel pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) in pred njegovo uveljavitvijo se je na prvi stopnji tudi končal (9.7.2004). Po uveljavitvi ZDSS-1 je bila prvostopna sodba sicer spremenjena, ne pa razveljavljena. Zato se postopek na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 84. člena ZDSS-1 nadaljuje po določbah ZDSS. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP.

Tako spor za plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot spor za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, sta premoženjska spora (drugi odstavek 112. člena ZDR). Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, ko imajo zahtevki različno (dejansko in pravno) podlago, ugotavlja vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V obravnavani zadevi je zakonska določba za oba zahtevka sicer ista, isti je tudi razlog (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca), na katerega zakon veže obe pravici. Vendar to ne pomeni, da gre za zahtevka, ki bi imela isto dejansko in pravno podlago. V primeru odpravnine gre za pravico, ki delavcu pripada že na podlagi zakona (109. člen ZDR). V primeru odškodnine pa gre za odškodninski zahtevek, zakon sicer določa najnižji znesek, toda delodajalec odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava (184. člen ZDR).

ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o zahtevkih za plačilo zneskov, ki vsak zase ne dosegata revizijske vrednosti, pri čemer se v skladu z določbami 39. člena ZPP upošteva le vrednost glavnega zahtevka.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za nobenega od zahtevkov ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.