Sklep VIII Pri 5/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o nedopustitvi revizije.

[JEDRO] Presoja, ali bi v zadevi, v kateri odloča o dopustitvi revizije, od vrhovnega sodišča bilo mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, je prepuščena zgolj višjemu sodišču, saj glede tega vložitev pritožbe ni predvidena.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je do zneska 70.000 SIT ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, s katerim je uveljavljal plačilo 77.000 SIT iz naslova nadomestila za uporabo civilne obleke v službene namene za leti 2001 in 2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je s sklepom odločilo, da se revizija zoper pravnomočno sodbo v tej zadevi ne dopusti. Ugotovilo je, da razlogi za dopustitev revizije v smislu določb 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) niso podani. Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga pritožbo tožena stranka. Zatrjuje, da bi moralo sodišče druge stopnje revizijo dopustiti, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Navaja, da bi morali nižji sodišči slediti njenim ugovorom, da v tem sporu niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker tožnik svoje terjatve ni uveljavljal v smislu določb 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 35/05). Ker se je tožnik predhodno s svojo vlogo glede plačila spornega nadomestila celo obrnil na toženo stranko, bi tudi nadaljnje varstvo in sodno varstvo lahko uveljavljal le v roku 30 dni od prejema dokončne odločbe, oziroma ko bi moralo biti o njegovi zahtevi dokončno odločeno. Namesto tega je sodišče zmotno sprejelo v obravnavo njegovo tožbo z denarnim zahtevkom na podlagi določb 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Pomen odločitve o navedenem pravnem vprašanju je po mnenju pritožbe poudarjen tudi s tem, ker je pred sodišči v Sloveniji odprtih večje število v bistvu istovrstnih delovnih sporov, v katerih se postavlja vprašanje procesne predpostavke dvostopenjskega odločanja po določbah ZJU, oziroma vprašanje razmerja med ZJU in ZDR. Pritožba je bila v smislu določb 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbami 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije dovoljena le iz razloga po 2. alinei 1. odstavka tega člena in smiselno iz razlogov, iz katerih je sicer dovoljena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje. V 2. alinei 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 je določeno, da sodišče v zadevah, v katerih po zakonu sicer ni dovoljena, dopusti revizijo, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi o pravnem vprašanju, ki ga izpostavlja, obstajala sodna praksa Vrhovnega sodišča, niti da bi praksa Višjega sodišča odstopala od prakse Vrhovnega sodišča, niti da bi bila glede tega vprašanja v praksi višjih sodišč neenotnost. Pritožba dejansko ni vložena iz razloga po 2. alinei 1. odstavka tega člena, temveč po 1. alinei, ker uveljavlja, da bi od odločitve Vrhovnega sodišča bilo mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Presoja tega pa je prepuščena zgolj sodišču druge stopnje, saj v smislu določb 3. odstavka tega člena ZDSS-1 vložitev pritožbe iz tega razloga ni predvidena. Ker sodišče tudi drugih pritožbenih razlogov, na katere v smislu določb 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je ob smiselni uporabi določb 335. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.