Sodba VIII Ips 321/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da mora delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, zahtevati sodno varstvo v 15 dneh. Ker je bila tožba vložena v skladu s to določbo, so bili izpolnjeni pogoji (procesna predpostavka) za sodno varstvo in tožnik ni bil prekludiran, kot sta to že pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 11.6.1996 in 26.12.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, razsodilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu obračunati in izplačati nadomestilo plače od februarja do vključno avgusta 1996 s prispevki, zavrglo pa je tožbo v delu, ki se je nanašal na čakanje na delo, ker je bilo o tem vprašanju že pravnomočno razsojeno.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejstev v zvezi z vložitvijo tožbe in da je bilo zato zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za dovoljenost tožbe ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb, ki predstavljajo bistven del revizije, ni preizkušalo.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnik pravočasno vložil predlog za razveljavitev sklepov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na sodišče, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da mora delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, zahtevati sodno varstvo v 15 dneh. Ker je bila tožba vložena v skladu s to določbo, so bili izpolnjeni pogoji (procesna predpostavka) za sodno varstvo in tožnik ni bil prekludiran, kot sta to že pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči.

Ker drugih spornih vprašanj med strankami postopka ni bilo, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).