Sodba VIII Ips 149/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodne prakse ni mogoče razlagati tako, da ni potreben poseben program, ker je izmed več primerljivih delavcev, le enemu od njih prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.

Delodajalec je dolžan zagotoviti sodelovanje sveta delavcev in predstavnikov sindikata pri pripravi in sprejemu programa razreševanja presežkov delavcev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo, zato jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter plačati vse zapadle plače, zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti. V postopku določanja tožnice kot presežne delavke je ugotovilo več postopkovnih in vsebinskih nepravilnosti. Tožena stranka ni pripravila programa po določbi 35. člena ZDR (1990), čeprav je bilo presežnih več delavcev in ne le tožnica. Sindikatu in svetu delavcev pri toženi stranki ni bilo omogočeno ustrezno sodelovanje pri ugotavljanju presežnih delavcev. Obrazložitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja so pomanjkljive, ker navajajo le pavšalno, da gre za organizacijske in tehnološke razloge, in ker ni obrazložitve, zakaj delovno razmerje preneha le tožnici izmed najmanj petih delavk na enakem delovnem mestu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskim ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo v ugoditvenem delu je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnica opredeljena kot trajno presežna delavka v organizacijski enoti črevarna, ki je že dolgo zaprta in je bila tožnica že v letu 2000 opredeljena kot začasno presežna delavka. Sodišče ni upoštevalo Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in je s tem kršilo materialno pravo, saj ni ugotovilo, ali je obstajal resen razlog, da je bilo delo tožnice trajno nepotrebno. Sodišče ugotavlja, da je prvi od razlogov za nezakonitost sklepa, opustitev izdelave programa razreševanja presežnih delavcev, čeprav je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ni nujno pripraviti programa presežnih delavcev, če gre le za enega delavca. Tožnica pa je bila edina izmed petih delavk določena kot trajno presežna delavka. Tožnica ni sprejela ponujenega delovnega mesta čistilca. Tožena stranka je zagotovila sodelovanje sindikata in sveta delavcev še pred dokončnostjo postopka in poslovni odločitvi uprave ta dva organa nista nasprotovala. Sodišči tudi nista upoštevali, da je bila tožnica med petimi sodelavkami najslabše delovno storilna.

Revizija je bila v skladu s 375. ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka le navede, vendar je z ničemer ne obrazloži. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti. Neupoštevne pa so tudi vse navedbe v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, saj gre v tem delu za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu nepotrebno za dalj kot šest mesecev (trajno), mu delovno razmerje (lahko) preneha na način in pod pogoji, ki jih določa zakon (33. člen ZDR (1990)). V tem (delovnem) sporu ni sporno vprašanje poslovne odločitve uprave glede nadaljnje organiziranosti obrata črevarna in v tej zvezi odločitev o številu in kategorijah nepotrebnih delavcev (34. člen ZDR (1990)). Bistveno je, da bi morala tožena stranka sprejeti program razreševanja presežkov delavcev, kar je njena zakonska obveznost (prvi odstavek 35. člena ZDR (1990)), ki ima izjemo le za delodajalce, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev (36i. Člen ZDR (1990)).

Res je sicer v sodni praksi sprejeto stališče glede sprejemanja programa presežnih delavcev v primerih, ko gre le za enega delavca. Vendar to stališče ni tako, kot ga navaja tožena stranka. Že iz obrazložitve sodbe, na katero se revidentka sklicuje (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 82/95 z dne 12.3.1996) izhaja, da gre za drugačne primere: "V danem primeru ni bilo nujno pripraviti posebnega programa razreševanja presežkov delavcev po 35. členu ZDR, ker gre le za enega delavca, program ne bi mogel vplivati na drugačno rešitev. Po mnenju revizijskega sodišča zadostuje, da je v prvostopnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja najprej ugotovljeno, da je prenehala trajna potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodje arhiva in da je v obrazložitvi naveden razlog. Tožnici je s tem bila dana možnost, da se z razlogom seznani in da mu tudi ugovarja. Ta sklep je bil dostavljen tudi sindikatu tako, da je tudi sindikat bil obveščen." Bistveno je, da gre za ukinitev delovnega mesta na katerem dela le en delavec. V takem primeru ni treba pripraviti posebnega programa, vendar pa mora tudi v takem primeru sklep, s katerim je tak delavec določen kot presežni delavec, ustrezno vsebovati vse elemente, ki jih zakon zahteva za vsebino programa. In nenazadnje, tudi postopek mora biti izpeljan enako, zlasti glede obveščanja sindikata oziroma sveta delavcev. Ni pa mogoče sodne prakse razlagati tako, da ni potreben poseben program, ker je izmed več primerljivih delavcev, le enemu od njih preneha delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa sploh izhaja, da je taka trditev tožene stranke v nasprotju z njenimi lastnimi navedbami in predloženimi dokazi. V oddelku črevarna so bili najmanj trije presežni delavci: dva konec leta 2000 in še eden v začetku leta 2001.

ZDR (1990) je nalagal delodajalcu dve obveznosti v zvezi s sodelovanjem sindikata pri ugotavljanju presežnih delavcev. Po določbi drugega odstavka 34. člena je bil dolžan čimprej obvestiti svet delavcev in sindikate o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, o številu in kategorijah nepotrebnih delavcev in o roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcev. Po ugotovitvah sodišča tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila. Po določbi drugega odstavka 35. člena pa je delodajalec dolžan zagotoviti sodelovanje sveta delavcev in predstavnikov sindikata pri pripravi in sprejemu programa razreševanja presežkov delavcev. Te obveznosti tožena stranka prav tako ni izpolnila že zato, ker posebnega programa niti pripravila ni. Tudi v tem delu so revizijske navedbe v nasprotju z dokazi, ki jih je tožena stranka predložila sama. Iz zapisnika sestanka Izvršnega odbora sindikata (priloga B3) izhaja jasna ugotovitev, da sindikat ni bil predhodno obveščen o nikakršnih presežkih delavcev v oddelku črevarna.

Ker je bil že iz zgoraj navedenih razlogov postopek ugotavljanja presežnih delavcev nezakonit, so brezpredmetne navedbe tožene stranke, s katerimi želi naknadno utemeljevati, zakaj je bila tožnica med petimi primerljivimi delavkami določena kot presežna delavka. To bi bila vsebina programa, ki ga je delodajalec dolžan pripraviti prej. V programu bi moral tudi določiti ukrepe za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja in šele potem bi lahko zakonito sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Tožena stranka pa je najprej sprejela sklep, da tožnici preneha delovno razmerje kot trajno presežni delavki, šele potem pa je utemeljevala zakaj oziroma zakaj ravno njej.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).