Sklep VIII Ips 146/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nevezanost sodišča na zahtevek v smislu določb 23. člena ZDSS (1994) ne pomeni, da sodišče ne bi smelo tožbe glede zahtevka, ki presega okvire odločanja iz 24. člena ZDSS (1994), v skladu z določbami ZPP kot nedovoljene zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delu tožbenega zahtevka ugodilo in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 28.5.2001 in 2.7.2001 o prehodu tožnika k drugemu delodajalcu. Hkrati pa je s sklepom kot nedovoljen zavrglo ugotovitveni zahtevek (pravilno - tožbo glede ugotovitvenega zahtevka), da delovno razmerje tožniku dne 28.5.2001 ni prenehalo in še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da izpodbijana sklepa ne določata prenehanja delovnega razmerja in da dejansko do prenehanja tožnikovega delovnega razmerja na njuni podlagi tudi ni prišlo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper gornji sklep o zavrženju dela tožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Poudarilo je, da tožnik nima pravne koristi od tega, da se v sporu o zakonitosti sklepov z dne 28.5.2001 in 2.7.2001 ugotovi obstoj delovnega razmerja, katerega prenehanje v primeru odklonitve prehoda k drugemu delodajalcu navedena sklepa niti nista določala in do njega v posledici teh sklepov dejansko tudi ni prišlo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo. V njej zgolj omenja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje nasprotje med izrekom sodbe in listinami v spisu, saj ima sporni sklep tožene stranke določbo o prenehanju delovnega razmerja in je zato ugotovitev obstoja delovnega razmerja v posledici razveljavitve dokončnega sklepa tožene stranke utemeljeno uveljavljal.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo, v okviru določb 384. člena ZPP pa tudi izpodbijani sklep, samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Delavec lahko v sporu zoper dokončno odločitev delodajalca v posledici razveljavitve dokončne odločitve uveljavlja le vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo odločbe, oziroma ustrezno nadomestno priznanje pravic, ki so mu bile z dokončno odločbo kršene. V formalnem smislu v sporu o dokončni odločitvi delodajalca glede pravic, obveznosti in odgovornosti delavca sodišče na delavčev tožbeni zahtevek niti ni vezano (23. člen ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) in ne glede na zahtevek lahko odloči v okviru določb 24. člena ZDSS. To pa še ne pomeni, da sodišče ne bi smelo tožbe glede zahtevka, ki presega okvire odločanja iz navedenega člena ZDSS, v skladu z določbami ZPP kot nedovoljene zavreči.

Pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, da sklepa tožene stranke z dne 28.5. in 2.7.2001 ne določata prenehanja delovnega razmerja tožnika zoper njegovo voljo. Prenehanje delovnega razmerja predvidevata le, če se tožnik na podlagi dokončnega sklepa tudi sam odloči za prehod in zaposlitev pri drugem delodajalcu, sicer pa le napovedujeta izdajo posebnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ni bil predmet tega spora in zoper katerega bi lahko tožnik posebej uveljavljal varstvo pravic in sodno varstvo v smislu določb 80. in 83. člena Zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je bil pri nas v spornem obdobju še vedno v veljavi. Tudi v dejanskem smislu obe nižji sodišči argumentirano ugotavljata, da na podlagi spornih sklepov tožniku delovno razmerje ni prenehalo, na takšne dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano.

Glede na povedano revizijski očitek, da obstaja nasprotje med izrekom izpodbijanega sklepa in listinami v spisu, ni utemeljen, saj sporna sklepa tožene stranke ne določata prenehanja delovnega razmerja tožnika zoper njegovo voljo, tožnik pa tudi ni navedel listin in drugih dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi, da mu delovno razmerje v posledici teh sklepov ni prenehalo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ne izkazuje pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe, da mu delovno razmerje v posledici spornih sklepov tožene stranke ni prenehalo, v smislu določb 2. odstavka 181. člena ZPP in je v skladu z določili 274. člena ZPP v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo.

Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je v skladu z določili 379. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.