Sklep II Ips 339/95 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V premoženjskopravnem sporu z nedenarnim zahtevkom (2. odst. 382. člena ZPP) je navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč zapisala kot vrednost spora ("pcto") 2000 točk, ne pa vrednosti spora v denarnih enotah.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencem, da morajo izprazniti stanovanje v prvem nadstropju hiše v Ljubljani in ga praznega izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za spor o izpraznitvi stanovanja, v katerem je bila vložena tožba 24.11.1993, torej v času veljavnosti Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91-I). Šlo je torej za premoženjskopravni spor z nedenarnim zahtevkom - v smislu 2. odst. 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92) . V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navede- nega v tej zakonski določbi.

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. člena ZPP). Med take spore sodi tudi obravnavani.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz 3. odst. 40. člena ZPP. Opozoriti pa je treba, da se ta zakonska določba izrečno sklicuje na primere iz 2. odst. istega člena. To mdr. pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva določbe 2. odst. 186. člena ZPP in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 3. odst. 382. člena ZPP tožnik le lahko zagoto- vi, ni pa nujno, da si jo zagotovi.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč zapisala kot vrednost spora ("pcto") 2000 točk, ne pa vrednosti spora v denarnih enotah. V točkah (po analogiji taksne - ali odvetniške? - tarife) označena vrednost spora pa pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodiš- ča RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja 1/95, str. 5). Zato se je izkazalo, da revizija tožene stranke ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.