Sklep VIII Ips 8/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita

in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Bistveni elementi delovnega razmerja so prostovoljnost, obvezno

osebno opravljanje dela, opravljanje dela po navodilih delodajalca,

določeno delovno mesto, plača in pravice iz delovnega razmerja, kot

so delovni čas, pravica do bolniškega staleža, pravica do dopusta in

podobno.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se

razveljavi dokončna odločba tožene stranke št. P-373.213 z dne

12.1.2001 in da se F. L. v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba

všteje tudi obdobje zaposlitve v času od 16.5.1945 do 6.5.1946 ter od

29.6.1946 do 31.12.1946, v skupnem trajanju 17 mesecev in 23 dni.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri je

uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega

postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je

zavarovanec tožene stranke v spornem obdobju bil na delu in zato

izpolnjuje pogoje 126. člena ZTPZ za vštetje tega časa v pokojninsko

dobo. Njegovo delo v spornem obdobju so potrdile priče. Zavrnitev

tožbenega zahtevka pomeni neenako obravnavo tožnika, saj so drugim

zavarovancem pravice bile ustrezno priznane. Zato je predlagala, da

se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena

nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in

samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge

stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu,

ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej

navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo

materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tovrstnih revizijskih

navedb ni preizkušalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija je bistveno kršitev določb pravdnega postopka navajala samo

formalno, ne da bi jo vsebinsko obrazložila, zato revizijsko sodišče

izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj

določila zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ

(1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) niso bila uporabljena

pravilno. Pravna podlaga sporne odločitve je določba prvega odstavka

202. člena ZPIZ (1992), ki določa, da se državljanu Republike

Slovenije v pokojninsko dobo šteje čas dopolnjen po predpisih

veljavnih do 31.3.1992. Po določbi 126. člena Temeljnega zakona o

pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64) pa se v

zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem

razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil

zavarovan po 21. in 22. členu TZPZ.

Sodišče je v izpodbijani sodbi enako, kot pred njim že sodišče prve

stopnje, prišlo do zaključka, da ni dokazano, da bi bilo pravno

razmerje med pokojnim F. L. in delodajalcem T. tako, da bi se ga

lahko opredelilo kot delovno razmerje, in da zato zavarovancu tožene

stranke spornega obdobja tudi ni mogoče všteti v zavarovalno dobo po

določbi 202. člena ZPIZ (1992). Sodišče je ta predpis uporabilo,

preden je popolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa

uporabljeno materialno pravo zaradi zmotnih zaključkov ne ustreza

niti nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

V izpodbijani sodbi ni jasno razvidno, kaj je sodišče ugotovilo kot

dejansko stanje in kaj so njegovi zaključki, saj ni jasne presoje o

izvedenih dokazih niti vsakega posebej niti vseh skupaj. Kaj v sodbi

v enem stavku pomeni, da delovni čas ni bil določen istočasno pa, da

so po izjavi priče delali ves dan, da ni bila dogovorjena plača,

istočasno pa, da je bila ta odvisna od količine posekanega lesa (še

prej izjava priče o znesku za plačilo v dežju, za dopust) in da

delovno razmerje ni bilo urejeno pogodbeno, ampak so se dogovarjali

ustno, je ostalo odprto, pri čemer bi prav skrbna analiza dejanskega

stanja lahko pripeljala do pravilne uporabe materialnega prava.

Bistveni elementi delovnega razmerja so prostovoljnost, obvezno

osebno opravljanje dela, opravljanje dela po navodilih delodajalca,

določeno delovno mesto, plača in pravice iz delovnega razmerja, kot

so delovni čas, pravica do bolniškega staleža, pravica do dopusta in

podobno.

Sodišče je izvedlo dokaze samo o nekaterih elementih delovnega

razmerja, čeprav bi lahko zaslišano pričo vprašalo tudi o drugih, pa

še iz izvedenih dokazov zaključki niso popolni oziroma so celo

zmotni.

Sodišče ugotavlja, da ni bil določen delovni čas in ni bilo vnaprej

določeno plačilo. Od kod izvira ugotovitev o delovnem času, ni jasno,

saj o njem zaslišana priča ni povedala ničesar, ne da je bil ta

določen ne da ni bil. Izjava priče na l. št. 12 je bila, da "več so

delali, več so zaslužili, delo so opravljali dokler se je videlo".

Zato zaključek sodišča v tem delu in glede na izvedene dokaze ni

pravilen. Izjava, da so delavci delali cel dan, dokler se je videlo,

kaže prej na to, da je bil dnevni čas določen oziroma dogovorjen, pri

čemer ne gre spregledati, da je redno opravljanje dela v gozdu

tipično delo, kjer je zaradi vremenskih pogojev in možnosti dela v

gozdu nujno upoštevati tudi letno prerazporeditev delovnega časa.

V obrazložitvi zavrnitve tožbenega zahtevka sodišče ne zavzame

nobenega stališča do izjave priče, glede dveh bistvenih elementov

delovnega razmerja, da jim je delo odrejal preddelavec

(subordinacija) in da so bili zavarovani (imeli naj bi vsak svojo

karto). Tudi vsebina in obseg zatrjevanega zavarovanja nista bila

razčiščena.

Ni pravilen zaključek sodišča, da plača, ki je bila določena v

odvisnosti od količine opravljenega dela, ni vnaprej dogovorjena

plača. Prejšnja sodna praksa je v številnih primerih sodila, da

delovno razmerje ni pogojeno z obstojem določene plače, ki se plačuje

samo v točno določenem času, ampak je kot plačo oziroma element

delovnega razmerja upoštevalo tudi plačilo dogovorjeno po učinku ali

celo po komadu, še posebej v primerih, če so bili podani tudi drugi

elementi delovnega razmerja. Pri plači je pomembna izpovedba priče,

ki jo je sodišče pri utemeljitvi sodbe zanemarilo, kaže pa na to, da

je bila plača v bistvu celo dogovorjena, da je delodajalec v primeru

odsotnosti zaradi poškodbe plačeval delavcem 70% (karkoli to že je),

da so dobili enako plačilo v primeru dežja, če niso delali, in da so

imeli poseben dogovor glede plačila za čas dopusta. To pa kaže, da

zaenkrat ni pravilen niti zaključek, da v razmerju pokojnega

zavarovanca tožene stranke do delodajalca, plača ni bila dogovorjena.

Ker je že uredba o ustanovitvi in prenehanju delovnih razmerij

(Uradni list FLRJ 84/48) v prvem členu določala, da je lahko delovna

pogodba pismena ali ustna, izrečna ali molče sklenjena (vse prej

sklenjene delovne pogodbe so se morale uskladiti s to uredbo - 24.

člen) dejstvo, da pisna pogodba ni bila sklenjena, ni dokaz, da v

obravnavanem primeru ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Tudi sicer

pisna pogodba o zaposlitvi ni odločilen pogoj za ugotovitev obstoja

delovnega razmerja. V spornem primeru je celo nasprotno, ugotovitev

sodišča, da so se vse dogovarjali ustno, bi prej kazalo na obstoj

delovnega razmerja kot na to, da delovno razmerje ni obstajalo.

Glede na povedano bo sodišče moralo ponoviti in dopolniti dokazni

postopek, dobiti odgovore na vprašanja, ki so nakazana ali se da na

njih z določeno verjetnostjo sklepati in šele na to narediti pravne

zaključke in uporabiti materialno pravo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo

drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo

in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču

prve stopnje v novo sojenje.