Sodba VIII Ips 7/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Iz izvedenih dokazov izhaja, da v letu 1998 tožnici ni bil obnovljen

oziroma ni bila ponovno imenovana v naziv asistenta, kar pomeni, da

je ta naziv izgubila in ni več izpolnjevala pogojev za zasedbo

delovnega mesta, na katerega je bila razporejena. Čeprav ji je bil

celo podaljšan čas, da bi lahko izpolnila pogoje za imenovanje v

habilitacijski naziv, tudi v tem času pogojev ni izpolnila. Zato je

bilo utemeljeno ugotovljeno, da nima zmožnosti za opravljanje dela,

na katerega je bila razporejena. Poseben postopek ugotavljanja

izpolnjevanja pogojev, kot ga sicer predvidevajo predpisi o delovnih

razmerjih, je bil v njenem primeru nepotreben, ker ni šlo za

ugotavljanje slabih rezultatov dela ali za pomanjkanje znanj - tega

ji nihče v odpovednem postopku niti ni očital - saj je bil razlog za

ugotovitev, da za svoje delo nima zmožnosti samo neobnovljen

habilitacijski naziv.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev

sklepov tožene stranke z dne 25.5.1999 in 30.9.1999 in posledično na

ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da jo je zato

tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki bo ustrezalo njeni

strokovni izobrazbi in ji obračunati in izplačati plače in prispevke

za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo iz revizijskih

razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Navajala je, da pri toženi stranki ni bil

izpeljan postopek po 18. členu zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90)

oziroma po določbi 23. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR -

Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Spregledano je bilo, da je

bila tožnica na mesto asistenta imenovana in ne razporejena. S svojim

delom je izpolnila pogoje dela, ki ga je opravljala, bila pa je tudi

tik pred doktoratom. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče

reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo

sojenje.

V dopolnitvi revizije je revidentka še dodatno pojasnila svoja

stališče in navedla, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo

nezakonito.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki,

ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu

Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe

in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in

samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge

stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki

se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni,

po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava

(določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče

vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih

revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizija je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega

postopka uveljavljala samo formalno, ne da bi ga vsebinsko

obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni

preizkusilo.

Tožnici je delovno razmerje prenehalo z uporabo določbe 3. točke

prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih ZDR, ker je

bilo ugotovljeno, da nima zmožnosti za opravljanje del delovnega

mesta, na katero je bila razporejena, ko je bilo ugotovljeno, da pri

toženi stranki ni drugega ustreznega dela primernega njeni strokovni

izobrazbi in njenim zmožnostim.

Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1991 izhaja, da je tožnica bila

razporejena na delovno mesto asistent mag(ister). Delovno razmerje je

bilo sklenjeno za nedoločen čas. Delovno mesto ima kot pogoj določen

habilitacijski naziv (asistent).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da v letu 1998 tožnici ni bil obnovljen

oziroma ni bila ponovno imenovana v naziv asistenta, kar pomeni, da

je ta naziv izgubila in ni več izpolnjevala pogojev za zasedbo

delovnega mesta, na katerega je bila razporejena. Čeprav ji je bil

celo podaljšan čas, da bi lahko izpolnila pogoje za imenovanje v

habilitacijski naziv, tudi v tem času pogojev ni izpolnila. Zato je

bilo utemeljeno ugotovljeno, da nima zmožnosti za opravljanje dela,

na katerega je bila razporejena. Poseben postopek ugotavljanja

izpolnjevanja pogojev, kot ga sicer predvidevajo predpisi o delovnih

razmerjih, je bil v njenem primeru nepotreben, ker ni šlo za

ugotavljanje slabih rezultatov dela ali za pomanjkanje znanj - tega

ji nihče v odpovednem postopku niti ni očital - saj je bil razlog za

ugotovitev, da za svoje delo nima zmožnosti samo neobnovljen

habilitacijski naziv. Tega dejstva pa ni bilo treba ugotavljati

komisijsko. In ob takem dejanskem stanju, in ob dejanski ugotovitvi

izpodbijane sodbe, da tožena stranka zanjo res ni imela takega

delovnega mesta, na katerem se ne zahteva habilitacijski naziv, je

edino možen zaključek, da je tožena stranka (ugotovitveni) sklep o

prenehanju delovnega razmerja sprejela v skladu z veljavnimi

predpisi.

Ugovor, da je ugotovitven sklep o prenehanju delovnega razmerja izdal

nepristojen organ, se pojavi šele v reviziji, ki novot glede na

določbo 372. člena ne more obravnavati.

Vse ostale navedbe tožnice in razlogi, zakaj je prišlo do situacije,

ko je tožnica izgubila zmožnost za opravljanje dela na delovnem

mestu, na katerega je bila razporejena, so za odločitev v tem sporu

nepomembne.

Ko je bilo ugotovljeno, da gre za zakonito prenehanje delovnega

razmerja in da je sodišče tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo

utemeljeno, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378.

člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.