Sodba VIII Ips 170/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Določbo 233. člena ZDR je treba uporabiti tedaj, ko je treba

ugotoviti, ali so bili določeni postopki uvedeni v času prej veljavne

delovno-pravne zakonodaje, ali pa v času veljavnosti ZDR (po

1.1.2003).

Če je bil postopek ugotavljanja delovnih zmožnosti tožnika voden

tako, da do 1.1.2003 ni bila izdana nobena odločba in da delodajalec

ni upošteval določb svojega Pravilnika o postopkih in organih, ki

odločajo o pravicah in obveznostih delavcev (Pravilnik, 14. in 16.

člen) in 13. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije

(KPT, Uradni list RS, št. 10/98 do 73/2003), je treba šteti, da bi

tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na

podlagi prvega odstavka 88. člena ZDR. Ker tega ni storila, je

odpoved pogodbe po zaposlitvi nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke, ki so

bili izdani dne 7.1., 6.3. in 4.4.2003, s katerimi je bil tožnik na

podlagi 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.

14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990)) in 18. člena Zakona o

temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št.

60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) "zaradi pomanjkanja znanj in

zmožnosti za opravljanje del in nalog delovnega mesta - vodenje

komerciale v oddelku informacije in komunikacije - omrežje (ICD),

razporejen na delovno mesto vodja komerciale ICN servis v oddelku

informacije in komunikacije - omrežja (ICN)." Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da v času, ko je bil izdan prvostopni sklep, ZDR (1990)

in ZTPDR nista več veljala, kar je določeno v 245. in 246. členu

Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v

nadaljevanju: ZDR). Zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih

rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in

kvalitetno, ZDR v 2. alinei prvega odstavka 88. člena določa možnost

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) (razlog

nesposobnosti). Po tretjem odstavku navedenega člena mora delodajalec

preveriti možnost za ohranitev delovnega razmerja (spremenjeni

pogoji, druga dela, prekvalifikacija, dokvalifikacija) s ponudbo nove

PZ. ZDR ne ureja več razporeditve na drugo delovno mesto, zato bi

morala tožena stranka izvesti postopek po tretjem odstavku 88. člena

ZDR, česar pa ni storila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot

neutemeljeno. Ugotovilo je, da 12. člen Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, v nadaljevanju:

SKPGD) ne določa formalne oblike uvedbe postopka za ugotavljanje

znanja in zmožnosti delavca. Določbo 233. člena ZDR bi bilo moč

uporabiti, če bi bil zoper tožnika uveden postopek s predpisanim

formalnim aktom oziroma izdan prvostopni sklep o razporeditvi še pred

uveljavitvijo ZDR. Ker je bil prvostopni sklep izdan 7.1.2003, torej

v času, ko je že veljal ZDR, ki razporeditve ne prizna več, tožena

stranka pa postopka po 88. členu ZDR ni izvedla, je odločitev sodišča

prve stopnje pravilna.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka

vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajala je pri njenih

pritožbenih navedbah in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve v novo sojenje.

Navajala je, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.

točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS,

št. 26/99 do 58/2003, v nadaljevanju: ZPP) podana zato, ker je

sodišče druge stopnje v obrazložitvi navedlo, da zakon ne predpisuje

formalne oblike uvedbe postopka ugotavljanja znanj in zmožnosti, nato

pa, da se tak postopek začne s sklepom. Bistvena kršitev določb

postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo

določbe 233. člena ZDR.

V zvezi s kršitvami materialnega prava se je revizija sklicevala na

pritožbene navedbe. Po mnenju revidenta bi bilo treba pri odločanju

uporabiti določbe 233. člena ZDR, ker se je postopek začel v letu

2002, to je z vabilom tožniku na prvi razgovor. ZDR v 232. členu

določa, da se postopki, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve

novega ZDR, dokončajo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve

novega ZDR. Sodišče druge stopnje je štelo, da je bil postopek uveden

z dnem, ko je bil delavcu izdan sklep. Kdaj je postopek začet, je v

zvezi z disciplinskim postopkom mogoče ugotoviti iz 61. in 62. člena

ZTPDR, za ugotavljanje zmožnosti pa iz 13. člena Kolektivne pogodbe

dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98 do 73/2003,

v nadaljevanju: KPT).

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo

ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč

druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, če so za to

podani pogoji iz 367. člena in razlogi iz 370. člena ZPP. Revizijsko

sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se

izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri

tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava

(371. člen ZPP).

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, sme revizijsko sodišče kot

temelj presoje izpodbijane sodbe upoštevati le tiste trditve

revidenta, ki so jasno in razumljivo navedene v reviziji. Sklicevanje

na pritožbene navedbe zato ni dovoljeno in ga revizijsko sodišče ne

more upoštevati (371. člen ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo določbo 233. člena

ZDR, ni je pa izrecno navedlo, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom

324. člena ZPP. Uporaba določbe 233. člena ZDR nedvomno izhaja iz

drugega odstavka obrazložitve na 3. strani sodbe. Zato zatrjevana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je

izpodbijano sodbo zaradi navedene kršitve mogoče preizkusiti,

opustitev navedbe navedenega člena ZDR pa ni vplivala na njeno

zakonitost.

Sodišče druge stopnje je v zvezi z uporabo 233. člena ZDR sprejelo

jasno stališče. Ta člen je po njegovem mnenju dovoljeno uporabiti v

primeru, če bi bil zoper tožnika uveden postopek s predpisanim

formalnim aktom ali če bi bil izdan prvostopni sklep. Ker formalnega

akta o začetku postopka ni bilo, izdan pa je bil sklep, vendar

7.1.2003, torej v času veljavnosti novega ZDR, za izdajo sklepa o

razporeditvi ni bilo pravne podlage. V takšni utemeljitvi ni

nasprotja, ki ga zatrjuje revizija.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Bistvena za ugotovitev, ali so bile odločitve organov tožene stranke

zakonite, je razlaga 233. člena ZDR. Ta določa, da se postopki

uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz

delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona,

dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do

uveljavitve tega zakona. To sodišče je navedeno določbo ZDR že

razlagalo v sodbi opr. št. VIII Ips 45/2004 z dne 6.4.2004 (in v

drugih pravno identičnih zadevah: VIII Ips 46, 47, 48, 49, 50, 93,

94, 95 in 96/2004), v kateri je bila predmet spora redna odpoved PZ

zaradi ukinitve delovnih mest, ki je bila posledica prisilne

poravnave. Pri razlagi določbe 233. člena ZDR je bilo sprejeto

stališče, da predlog za začetek prisilne poravnave in program

prenehanja delovnih razmerij nista pravni dejanji, ki bi imeli značaj

uvedbe postopka za uveljavljanje in varstvo pravic po navedeni

določbi ZDR. Tak postopek je uveden šele na podlagi pravnomočnega

sklepa sodišča o potrditvi prisilne poravnave. Enako velja za

postopek v tem sporu, ki ima značaj postopka, ki ga je presojati po

233. členu ZDR, šele od izdaje prvostopnega sklepa dalje (7.1.2003).

Šele navedenega dne je bilo odločeno o tožnikovi pravici oziroma

obveznosti (razporeditev na drugo delovno mesto), ker vabilo na

zaslišanje in zaslišanje tožnika nimata značaja uvedbe postopka za

uveljavljanje in varstvo pravic, ker na podlagi njiju ni mogoče

sklepati, kako se bo odločila tožena stranka v zvezi s tožnikovo

razporeditvijo.

Tudi iz določb Pravilnika o postopkih in organih, ki odločajo o

pravicah in obveznostih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) tožene

stranke in KPT izhaja, da pri razporeditvi tožnika postopek ni bil

začet pred 1.1.2003. V 14. členu Pravilnika je določeno, da se

postopek začne na predlog. V 16. členu je določeno, da se v postopku

odločanja o pravicah in obveznostih odloča tudi o neizpolnjevanju

delovnih nalog (1. alinea), o slabem izvrševanju dela (3. alinea) in

o razporejanju delavcev (12. alinea). KPT v prvem odstavku 13. člena

določa, da poslovodni delavec lahko začne postopek ugotavljanja

znanja in zmožnosti ter postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov

dela le na podlagi predhodno zbrane dokumentacije, ki mora izkazovati

delavčevo uspešnost pri delu za obdobje najmanj 30 dni delavčeve

prisotnosti na delu.

Iz izvedenega postopka v zvezi z razporeditvijo tožnika je razvidno -

tako pa navaja tudi tožena stranka v reviziji (in tudi v prejšnjih

njenih vlogah) - da je bilo prvo procesno dejanje tožene stranke

zoper tožnika vabilo z dne 22.10.2002, kar pa v smislu navedenih

določb Pravilnika in 233. člena ZDR ni mogoče šteti za dejanje uvedbe

postopka. Tudi navedena določba KPT ni bila upoštevana, ker so bila

do 1.1.2003 poslana le vabila za zaslišanje, dokumentacija, ki jo

navaja 13. člen KPT ni bila zbrana, poslovodni delavec na formalno

ustrezen način ni začel postopka.

Tožena stranka bi torej morala, kot pravilno ugotavljata sodišči

druge in prve stopnje, izvesti postopek po 88. členu ZDR, česar pa ni

storila. Njene odločitve so torej nezakonite, zato jih je sodišče

prve stopnje pravno pravilno razveljavilo, sodišče druge stopnje pa

je v skladu z ZDR in ZPP potrdilo takšno sodbo.

Navedba v reviziji, da "232. člen novega ZDR določa, da se postopki,

ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve novega ZDR dokončajo po

predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega ZDR" je netočna po

številki člena (takšne vsebine 232. člen ZDR nima, govori o splošnih

aktih delodajalca), pa tudi po zatrjevani vsebini (določba 232. člena

ZDR je drugačna in je navedena spredaj).

Revident v reviziji tudi navaja 61. in 62. člen ZTPDR, ki sta urejala

disciplinski postopek, ki pa se na to zadevo ne nanaša. V zvezi z

navedenima členoma revizija zmotno razlaga vsebino sodbe sodišča

druge stopnje, ki je glede na vsebino teh določb le poudarilo, kdaj

se šteje, da je določen postopek uveden oziroma kdaj se začne.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija

vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po

uradni dolžnosti, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen

ZPP).