Sodba Ips 5/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka je ob prenehanju delovnega razmerja tožniku dala pisno

soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, po

katerem omejitve pri njegovi zaposlitvi niso potrebne. To pomeni, da

tožnik ni imel zmanjšanih možnosti za pridobitev dohodka niti ni bila

okrnjena njegova prosta izbira zaposlitve ali svobodna gospodarska

pobuda. Ker tožnik ni bil vezan na konkurenčno klavzulo, mu zanjo

tudi ni pripadala odškodnina iz tega naslova.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu

je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova konkurenčne

klavzule v znesku 9,673.714,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.10.1998 dalje do plačila.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih

razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbo

prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je razveljavilo svojo po temelju

dokončno odločitev. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno

zaradi razlage individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožniku odškodnina

pripada, ker se je odpovedal konkuriranju toženi stranki in je s

podpisom pogodbe pristal na omejitev svobode pri izbiri poklica in

svobodne gospodarske pobude še 24 mesecev po prenehanju delovnega

razmerja. Sam je svojo dolžnost izpolnil in je ni kršil, zato mu mora

tožena stranka priznati dogovorjeno odškodnino. Predlagal je, da

revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena

nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in

samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge

stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki

se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava

(371. člena ZPP).

Revizija navaja, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo

bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je

spremenilo svojo dokončno odločitev v sodni odločbi opr. št. Pdp

673/2001. Glede tega revizijskega ugovora revizijsko sodišče

ugotavlja, da določbe prvega odstavka 339. člena, ki opredeljuje

relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na način, kot to

zatrjuje tožnik, ni možno bistveno kršiti. Če je tožnik mislil na

kakšno drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi jo moral

kot tako opredeliti. Ker je ni, revizijsko sodišče glede tega

revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Pojasnjuje

samo, da kakšne dokončne odločitve sodišča v razveljavitvenem sklepu

opr. št. Pdp 673/2001-2 z dne 9.1.2003 ni bilo in zato sodišče pri

novem sojenju na pravna stališča izražena v tem sklepu, ni bilo

vezano.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v

izpodbijani sodbi.

Konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo so pred sprejemom novega

zakona urejale določbe 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR

(1990) - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Določbe so bile

predmet dveh odločitev v postopkih za oceno ustavnosti zakona. S prvo

odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-51/90 z

dne 14.5.1992 (Uradni list RS, št. 29/92) sta bila razveljavljena

peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90 v zvezi s konkurenčno

klavzulo, z drugo odločbo št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999 (Uradni list

RS, št. 12/99) pa še določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7.

člena ZDR (1990) v zvezi s konkurenčno prepovedjo. Je pa ostal v

veljavi četrti odstavek 7. člena ZDR (1990), ki je določal, da se

delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in

obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem

tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez,

pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji ali pri

delodajalcu.

Delavec (tožnik) in delodajalec (tožena stranka) sta se za

konkurenčno klavzulo dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni

27.1.1997. Iz 7. člena te pogodbe izhaja, da tožnik v roku 24.

mesecev po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi,

brez soglasja uprave ne sme ustanavljati družbe ali skleniti

delovnega razmerja, ki bi se ukvarjalo z dejavnostjo delodajalca

oziroma bi zanj pomenilo konkurenco. Določeno je bilo tudi, da v

primeru prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi vezave na

konkurenčno prepoved (pravilno bi bilo klavzulo, vendar pogodba

očitno pravno ne razlikuje konkurenčne prepovedi in konkurenčne

klavzule) pripada odškodnina v višini 24. njegovih plač zaradi

zmanjšanih možnosti pridobivanja dohodka. Stranki sta pri podpisu

pogodbe o zaposlitvi upoštevali potrebno gospodarsko zaščito

delodajalca v primeru prenehanja delovnega razmerja, istočasno pa sta

tudi dogovorili več kot ekvivalentno denarno odmeno za tožnika, če ta

zaradi interesov tožene stranke 24 mesecev po prenehanju delovnega

razmerja ne bi mogel ustanoviti družbe ali opravljati samostojne

dejavnosti oziroma se zaposliti pri drugem delodajalcu, ki bi toženi

stranki predstavljal konkurenco, saj je bilo dogovorjeno, da bi

tožnik zaradi omejitev prejel odškodnino 24 njegovih zadnjih netto

plač. Upoštevali sta, da gre za odplačnost v primeru potrebnih

omejitev, pri čemer morata biti pravici obeh strank v ustreznem

sorazmerju.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče

vezano (določba tretjega odstavka 370. člena ZPP), je razvidno, da je

tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožniku dala pisno

soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu

(priloga B6) in da omejitve pri njegovi zaposlitvi niso potrebne. To

pomeni, da tožnik ni imel zmanjšanih možnosti za pridobitev dohodka

niti ni bila okrnjena njegova prosta izbira zaposlitve ali svobodna

gospodarska pobuda. Ker tožnik ni bil vezan na konkurenčno klavzulo,

mu zanjo tudi ni pripadala odškodnina iz tega naslova, kot sta to že

pravilno ugotovili obe nižji sodišči. Odškodnina zaradi upoštevanja

konkurenčne klavzule ni pravica delavca, ki bi mu šla v vsakem

primeru prenehanja delovnega razmerja, ampak mu pripada samo, če je

bil zaradi nje oškodovan. Do škode lahko pride v primeru kakršnekoli

omejitve, ki je bila v interesu bivšega delodajalca, in če je zaradi

tega zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka (zaslužka). Je pa

odločanje o tej pravici običajno odvisna od pogodbe o zaposlitvi in

od tega, kako je delodajalec pripravljen zavarovati svoje interese.

Če je namreč v pogodbi o zaposlitvi določba, da delavcu v vsakem

primeru pripada odškodnina iz tega naslova, bo tudi sodišče moralo

taki volji strank slediti. V obravnavanem primeru pa je prepoved

oziroma omejitev vezana na soglasje uprave, kar pomeni, da mora

delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali

krivdi, zahtevati mnenje uprave, ta pa se lahko odloči, da soglasja

za prikazano dejavnost ne da in v tem primeru plača dogovorjeno

odškodnino, v drugem primeru pa pusti bivšemu delavcu proste roke,

kar pa tudi pomeni, da se odškodnina iz tega naslova ne izplača, ker

pač ne gre za zmanjšano možnost pridobitve dohodka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo

378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.