Sodba VIII Ips 15/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tudi morebitna retroaktivna veljavnost novega akta o sistemizaciji

delovnih mest ni vplivala na veljavnost programa presežnih delavcev

in sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici, oziroma ni mogla

biti in tudi ni bila podlaga za določitev tožnice kot trajno presežne

delavke. Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno s spremembami akta o

sistemizaciji s 15. 5. 2000, in ker po tem datumu njenega delovnega

mesta pri toženi stranki ni bilo več, ga novi akt o sistematizaciji,

ki se je uporabljal od 1. 6. 2000 dalje, ne vsebuje več.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev

sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici kot trajno

presežni delavki prenehalo delovno razmerje. Na delovnem mestu

pomočnik v dodelavi je prišlo do zmanjšanja števila potrebnih

delavcev oziroma do ukinitve delovnega mesta. Sodišče je tudi

ugotovilo, da sprejeti program presežnih delavcev ni imel formalnih

pomanjkljivosti in da je bil postopek izveden pravilno in zakonito.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega

sodišča je bil postopek za določitev presežnih delavcev pravilen in

zakonit. V zvezi z zatrjevano retroaktivno uporabo akta o

organizaciji in sistemizaciji pa se je sicer strinjalo s pritožbo, da

za sprejemanje takega akta z retroaktivno veljavo ni pravne podlage.

Vendar pa dejstvo, da je tožena stranka šele po končanem postopku

razreševanja presežnih delavcev dne 16. 10. 2000 sprejela nov akt, z

veljavnostjo od 1. 6. 2000, na zakonitost postopka in sklepov o

prenehanju delovnega razmerja tožnika, nima odločilnega vpliva.

Tožena stranka je že v programu razreševanja presežnih delavcev z dne

24. 5. 2000 sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na

posameznih delovnih mestih, čeprav je bila nova organiziranost

določena šele kasneje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča

stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da

je bil akt o sistemizaciji, ki ga je tožena stranka sprejela 16. 10.

2000 z veljavnostjo šest mesecev za nazaj, pravna podlaga tako za

Program razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za oba sklepa po

katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče naj bi tudi

"storilo bistveno kršitev postopka", ko je v obrazložitvi sicer

ugotovilo retroaktivno veljavnost akta o sistemizaciji, vendar pa je

štelo, da ta akt ni imel odločilnega vpliva na izdajo sklepov o

prenehanju delovnega razmerja. Takšno stališče je v nasprotju z

vrstnim redom sprejemanja aktov: najprej mora biti sprejet akt o

sistemizaciji in organizaciji, da se sploh ve, koliko delavcev je

presežnih in nato se šele izdela program in individualni sklepi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki,

ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike

Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo

preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah

razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na

pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka izrecno in določno ni uveljavljala,

revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Tako

kot revizija utemeljuje "bistveno kršitev postopka", gre dejansko za

nestrinjanje s pravno presojo sodišča, torej za uveljavljanje zmotne

uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe

materialnega prava samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji.

Tožnica v reviziji ne zatrjuje zmotne uporabe materialnega prava v

zvezi z uporabo kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev in

ne glede kršitev pri sprejemanju programa presežnih delavcev ali

sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Njen edini ugovor je, da za

sprejem programa presežnih delavcev - in posledično nato tudi sklepov

o prenehanju delovnega razmerja - ni bilo zakonite pravne podlage v

Aktu o organizaciji in sistemizaciji. Samo v tem okviru je zato

revizijsko sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane

sodbe.

Tožnica navaja, da je tožena stranka ukinjala delovna mesta z Aktom o

sistemizaciji delovnih mest, ki je bil sprejet šele 16. 10. 2000 z

veljavnostjo za nazaj. Sodišče je ugotovilo, da je bil podlaga za

sprejem Programa razreševanja presežnih delavcev v delu, ki se nanaša

na ukinitev delovnih mest, sklep z dne 9. 5. 2000 o spremembah in

dopolnitvah akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest

(priloga B15), ne pa Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 16. 10.

2000. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa o prenehanju delovnega

razmerja tožnici z dne 25. 5. 2000: podlaga za določanje presežnih

delavcev po programu (z dne 24. 5. 2000) so bile spremembe in

dopolnitve Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest,

sprejete dne 9. 5. 2000 in uveljavljene s 15. 5. 2000.

Izpodbijana sodba ima zato prav, da tudi morebitna retroaktivna

veljavnost tega akta od 1. 6. 2000 dalje, na veljavnost programa

presežnih delavcev in sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici

ni vplivala, oziroma ni mogla biti in tudi ni bila podlaga za

določitev tožnice kot trajno presežne delavke. Njeno delovno mesto je

bilo ukinjeno s spremembami akta o sistemizaciji s 15. 5. 2000, in

ker po tem datumu tega delovnega mesta pri toženi stranki ni bilo

več, ga novi akt o sistemizaciji, ki se je uporabljal od 1. 6. 2000

dalje, tudi ne vsebuje več.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago sodbe izpodbijana sodba

materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo

kot neutemeljeno (378. člen ZPP).