Sklep VIII Ips 25/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Trajanje poskusnega dela je omejeno in vezano je na čas dejanskega

opravljanja dela. Ni pa mogoče navedenih določb razlagati tako, da ni

mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo

uspešno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep poslovodnega organa tožene

stranke in dokončni sklep drugostopnega organa, na podlagi katerih je

tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega

poskusnega dela. Tako je presodilo, ker naj bi bila način in postopek

spremljanja poskusnega dela pomanjkljivo urejena in izvedena. Tožnica

je delovno razmerje sklenila 1. 6. 2000, komisija za oceno poskusnega

dela pa je bila imenovana šele s sklepom z dne 12. 7. 2000. Ureditev

poskusnega dela v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke je

preveč splošna. Komisija ni pripravila ocene poskusnega dela in

podala pisnega poročila in predloga, kot ji je bilo naloženo s

sklepom o imenovanju, temveč je bila ocena razvidna iz sklepa o

prenehanju delovnega razmerja. Tožnica bi morala biti seznanjena s

sestavo komisije, ki je spremljala njeno poskusno delo, in z načinom

spremljanja že ob nastopu dela. Tožnici je bilo določeno poskusno

delo v trajanju treh mesecev in ne mesec in pol, kolikor je komisija

potrebovala, da je ugotovila, da tožnica dela ne opravlja dobro. V

posledici razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja je

sodišče ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku, zahtevku za vpis

delovne dobe v delovno knjižico in denarnim zahtevkom za plačilo

plače za čas prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v

delu, ki se nanaša na denarne zahtevke, zavrnilo pa je pritožbo

tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o prenehanju

delovnega razmerja, pozivu nazaj na delo in vpis delovne dobe.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča

prve stopnje. Navaja, da je bistveno za presojo sklepa o prenehanju

delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela

dejstvo, da tožena stranka tožnici ni omogočila trimesečnega

poskusnega dela. Delodajalec ne more kadarkoli v teku poskusnega dela

delavcu odpovedati delovnega razmerja zato, ker ne ustreza njegovim

pričakovanjem, ampak mora delavcu omogočiti opravljanje poskusnega

dela ves predvideni čas. Ker je po presoji sodišča druge stopnje že

iz tega razloga prenehanje delovnega razmerja tožnice nezakonito, ni

bilo potrebno izvajati drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje, ker

ostala dejstva za odločitev niso bila pravno pomembna. Zato

pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z ostalimi razlogi

sodišča prve stopnje ni odgovarjalo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena

stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po stališču

Višjega sodišča zato, ker tožnici ni bila dana možnost, da se uvede v

delo, drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba

izvajati. Prav zaradi neizvajanja drugih dokazov je potrebno sodbo

razveljaviti. Ocena dela tožnice pa kaže na to, da ni bila

usposobljena in ni imela znanj, in se tudi v času poskusnega dela ne

bi mogla usposobiti za delo samostojnega komercialista. Tožnici se ni

očitalo, da ne pozna konkretnih zadev, temveč to, da ne pozna metod

in načinov dela in da nima ustreznih znanj ter da ne razume načina

sodelovanja s kupci.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je

nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno

zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo

preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah

razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na

pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka ne uveljavlja izrecno in določno. Iz

revizijskih navedb je kot zatrjevanje postopkovnih kršitev mogoče

povzeti le grajo stališča v izpodbijani sodbi, da sodišču prve

stopnje ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov, zato sodišče druge

stopnje ni presojalo pritožbenih navedb o drugih dejstvih, ki po

stališču pritožbenega sodišča niso pomembna. Smiselno s tem tožena

stranka uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370.

člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in prvim odstavkom

360. člena ZPP.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem,

kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev,

odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki

izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem

postopku, sicer ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe

vseh dokazov, ki jih predlaga, ali za katere meni, da so potrebni. Če

sodišče razumno oceni in obrazloži (utemelji), da nekateri predlagani

dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu

niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih

dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče druge

stopnje obrazložilo le, da je odločilno dejstvo za odločitev že zgolj

to, da tožnici ni bilo omogočeno opravljanje poskusnega dela ves

predvideni čas. Tako stališče je pravno zmotno.

Inštitut poskusnega dela urejajo zakon o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 14.

členu in zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91

in 71/93 - ZDR (1990)) v 16. členu ter določbe splošne kolektivne

pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG,

člen 10) oziroma kolektivna pogodba dejavnosti. Pogodba o zaposlitvi,

ki sta jo stranki sklenili 17. 7. 2000, se v uvodu sicer sklicuje na

Kolektivno pogodbo celulozne in papirne dejavnosti (Uradni list RS,

št. 13/94). Vendar ta kolektivna pogodba takrat ni več veljala, nova

kolektivna pogodba dejavnosti (Uradni list RS, št. 7/98) pa posebnih

določb o poskusnem delu nima več, temveč določa (v 21. členu)

neposredno uporabo splošne kolektivne pogodbe.

Trajanje poskusnega dela omejujeta ZTPDR in SKPG: zakon s tem, da v

nobenem primeru ne sme trajati dalj kot šest mesecev, kolektivna

pogodba pa s tem, da ne sme trajati dalj, kot je določeno v objavi

(prostega delovnega mesta), kar pomeni dalj, kot je določeno v

kolektivni pogodbi ali splošnem aktu za konkretno delovno mesto.

ZDR (1990) dopušča podaljšanje trajanja poskusnega dela, vendar le

navidezno: v čas trajanja poskusnega dela se štejejo le obdobja

dejanskega dela, ne pa tudi obdobja začasne odsotnosti z dela. Iz

navedenih predpisov izhaja dvoje. Trajanje poskusnega dela je omejeno

in vezano je na čas dejanskega opravljanja dela. Ni pa mogoče

navedenih določb razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom

poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo uspešno.

Po določbi četrtega odstavka 16. člena ZDR (1990) lahko delavec, ki

meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli ("vsak čas") med

poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati (in mu delovno razmerje

glede na določbo drugega odstavka 10. člena SKPG preneha z dnem, ko

poda pisno odpoved). Nobenega stvarnega (razumnega) razloga ni, zakaj

delodajalec ne bi imel enake možnosti. Delodajalec seveda pri tem ni

tako prost kot delavec, ki lahko pogodbo o zaposlitvi (oziroma

delovno razmerje) odpove kadarkoli in brez obrazložitve. Delodajalec

mora tudi v takem primeru izpolniti enake pogoje kot v primeru, ko bi

poskusno delo trajalo polni predpisani čas. Obrazložiti (utemeljiti)

mora oceno poskusnega dela, pa tudi navesti utemeljene razloge, zakaj

in kako je že v krajšem času od predvidenega ugotovil, da delavec ne

dosega ustreznih (pričakovanih) rezultatov dela. Delavcu v takem

primeru delovno razmerje tudi ne preneha takoj, temveč na podlagi 4.

točke drugega odstavka 100. člena ZDR (1990) šele z dokončnostjo

sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge

stopnje zmotno presodilo, da druga dejstva niso pomembna za

odločitev. Ker iz tega razloga navedb pritožbe o drugih odločilnih

dejstvih ni presojalo, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb

pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega

odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo

zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo

moralo ponovno odločati o pritožbi in presoditi vse pritožbene

navedbe bistvenega pomena in nato samo odločiti, ali vrniti zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi popolne ugotovitve

dejanskega stanja.

Ob tem revizijsko sodišče že sedaj zgolj opozarja, da je zakonito in

pravilno izveden postopek tudi v primeru poskusnega dela seveda

pomemben. Vendar je pri tem treba upoštevati, kakšen postopek je

sploh predpisan, kaj pa sodi v okvir dejanskih ugotovitev. ZDR (1990)

ne predpisuje posebnih organov za spremljanje in ocenjevanje

poskusnega dela, temveč ureditev teh vprašanj prepušča kolektivni

pogodbi oziroma splošnemu aktu. SKPG v tretjem odstavku 10. člena

prepušča določitev načina spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela

delodajalcu - torej tudi ne izrecno ureditvi v splošnem aktu.

Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke ima v 13. členu res

precej splošne, toda tudi povsem jasne določbe: ocenjujejo se

strokovne in delovne sposobnosti delavca, sklep o oceni poskusnega

dela mora biti delavcu vročen (najkasneje zadnji dan poskusnega

dela). Iz samega dejstva, da je na poskusnem delu, je delavcu lahko

jasno, da se njegovo delo spremlja in ocenjuje še bolj, kot je to

pravica delodajalca tudi po končanem poskusnem delu ali če tega sploh

ni. Kadar gre za spremljanje in ocenjevanje opravljanja dela in

rezultatov dela, ki naj bi ga delavec opravljal relativno samostojno,

in ni potrebe po kakšnih posebnih načinih in postopkih spremljanja

dela delavca, tudi ni potrebe za "seznanitev" delavca z znanim

dejstvom, da bo njegovo delo spremljano in ocenjevano. Dejansko

vprašanje v konkretnem primeru pa je, koliko je ocena dela delavca

pravilna oziroma realna in koliko so na neustrezno oceno morda

vplivale okoliščine, ki niso na strani delavca ali pa jih je mogoče

pripisati celo delodajalcu (neustrezna navodila, pogoji dela, ipd).

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.