Sklep VIII Ips 19/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Šele po ugotovitvi, da je delavec storil očitane kršitve obveznosti

je mogoče presojati vprašanje njegove disciplinske odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi disciplinske komisije in

komisije za pritožbe, s katerima je bil tožniku za storjene kršitve

delovnih obveznosti, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega

razmerja, katerega izvršitev pa je bila pogojno odložena za dobo

sedmih mesecev. Tožniku se je očitalo, da je samovoljno uporabljal

službeni avtomobil, kateremu je potekla veljavnost prometnega

dovoljenja, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo, kar naj bi

povzročilo prometno nesrečo, v kateri je bilo službeno vozilo

poškodovano. Škoda naj bi bila povzročena tudi zaradi verjetnega

kaznovanja za storjeni prekršek. Sodišče je ugotovilo, da ni mogoče z

gotovostjo trditi, da bi tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo in da

naj bi bil to vzrok prometne nesreče. Tožnik službenega vozila med

bolniškim staležem ni uporabil samovoljno, temveč na prošnjo delavca

tožene stranke, da prinese ključe tovornega vozila na delovišče.

Tožnik ni vedel, da je poteklo prometno dovoljenje, za njegovo

podaljševanje pa je bil zadolžen drug delavec tožene stranke. Tožena

stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi bila kot pravna oseba

ali njena odgovorna oseba, kaznovana za prekršek zaradi nepodaljšanja

vozniškega dovoljenja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je

z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da

tožniku ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti, zaradi česar

po določilu 2.2.1 člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski

odgovornosti za očitani dejanji vožnje z vozilom, ki ni imelo

veljavnega prometnega dovoljenja in povzročitve nesreče zaradi

neprilagojene hitrosti, ni odgovoren. Za obe očitani kršitvi bi bilo

tožniku mogoče očitati le nezavestno malomarnost (da bi se moral in

mogel zavedati nastanka prepovedane posledice), za katero pa po

pravilniku tožene stranke ni disciplinsko odgovoren. V zvezi s prvo

kršitvijo tudi ni bil izkazan nastanek pravno relevantne škode.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena

stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da pritožbeno

sodišče sploh ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke,

temveč je le pavšalno in arbitrarno potrdilo prvostopno sodbo. Tako

ni odgovorilo na očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona

o obveznih zavarovanjih v prometu, po katerih mora imeti voznik vedno

pri sebi zavarovalno polico ali drugo potrdilo o sklenjenem

zavarovanju in da bi tožnik kot izkušen voznik to moral vedeti. Zato

mu je mogoče očitati naklepno ravnanje ali pa vsaj hudo malomarnost.

Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da tudi na podlagi izpovedi

tožnika samega ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za

nezgodo odgovoren voznik nasproti vozečega vozila. O tem odločilnem

dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Nejasno, protislovno in

materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega

sodišča o odgovornosti tožnika, ker hitrosti vožnje ni prilagodil

razmeram na vozišču.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je

nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno

zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo

preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah

razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na

pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka izrecno

uveljavlja le kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi

česar je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima navedbe o vseh

odločilnih dejstvih in o pritožbenih navedbah v zvezi s temi dejstvi,

izrecno tudi o tistih, za katere revizija neutemeljeno in v nasprotju

z obrazložitvijo sodbe navaja, da jih nima. Zato zatrjevane formalne

pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je

revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. To velja

tako za dejansko stanje glede bistvenih elementov očitanih kršitev

delovnih obveznosti, kot za dejansko stanje glede oblike in stopnje

disciplinske odgovornosti tožnika.

Poleg dejanskih okoliščin pa je pomembna tudi pravna podlaga za

disciplinsko odgovornost. Izpodbijana sodba pri tem izhaja iz razlage

člena (točke) 2.2.1. Pravilnika tožene stranke, po kateri naj bi bil

delavec disciplinsko odgovoren le, če je kršitev povzročil naklepoma

ali iz hude malomarnosti. Ker pa naj bi tožnik kršitev storil iz

nezavestne malomarnosti, za očitane kršitve ni odgovoren. Taka

razlaga pa je zmotna.

Potrebno je upoštevati celotno besedilo točke 2.2.1. Pravilnika. Ta

res določa v prvem odstavku, da je podana disciplinska odgovornost,

če je kršitev storjena "namenoma ali iz hude malomarnosti". Vendar

nato v drugem in tretjem odstavku izrecno opredeli pojma namena in

malomarnosti, in sicer smiselno tako, kot pojem naklepa in

malomarnosti opredeljuje Kazenski zakonik v 17. in 18. členu. Po

določbi prvega odstavka 54. člena ZTPDR je delavec disciplinsko

odgovoren, če krši delovno obveznost po svoji krivdi. Ne zakon ne

splošni akt tožene stranke torej ne izključujeta disciplinske

odgovornosti delavcev za kršitve, storjene zaradi t.i. nezavestne

malomarnosti. Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da točka 2.2.1.

govori tudi o odškodninski odgovornosti delavca. Po določbi prvega

odstavka 70. člena ZTPDR pa je delavec odškodninsko odgovoren le, če

škodo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje disciplinskih odločitev tožene stranke ni

razveljavilo zato, ker tožnik ni disciplinsko odgovoren, temveč zato,

ker naj ne bi bilo dokazano, da jih je sploh storil. Pritožbeno

sodišče zaradi zmotne razlage splošnega akta tožene stranke,

dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s

tem ni presojalo. Njegova odločitev temelji na drugačni dejanski

ugotovitvi: da je tožnik očitane kršitve storil, le da zanje ni

odgovoren.

Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (drugi

odstavek 380. člena ZPP) in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v

novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo ob ponovni obravnavi

pritožbe presoditi pravilnost prvostopne sodbe o tem, da tožniku

storitev očitanih kršitev ni dokazana.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.