Sodba VIII Ips 58/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

[JEDRO]

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne

razrešitve z mesta generalne direktorice odpravnina, ko jo določa

ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega

maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine

odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je

zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici plačati odpravnino zaradi predčasne razrešitve z mesta

direktorice. Ugotovilo je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi

dogovorjeno, da ima direktorica v primeru predčasne razrešitve brez

utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini, kot jo določa

Zakon o gospodarskih družbah in pravico do razporeditve na drugo

delovno mesto. ZGD določa v drugem odstavku 250. člena pravico do

odpravnine v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo

je razrešeni član ali predsednik uprave dosegel v zadnjih dvanajstih

mesecih, ko je opravljal to funkcijo. ZGD res določa le zgornjo mejo

in dopušča, da je odpravnina tudi manjša, vendar le, če je s pogodbo

o zaposlitvi tako dogovorjeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je

z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Stranki se v pogodbi o zaposlitvi izrecno sklicujeta na odpravnino,

kot jo določa ZGD in nista pooblastili nadzornega sveta za odločanje

o višini odpravnine. Prav tako ni bila dogovorjena različna višina

odpravnine glede na to, ali razrešena direktorica ostane v delovnem

razmerju ali ne.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena

stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja

pri stališču, da je bil v skladu z veljavno zakonodajo in pogodbo o

zaposlitvi, nadzorni svet edini pristojen odločiti o višini

odpravnine razrešene direktorice. V času sklenitve pogodbe o

zaposlitvi je veljal Zakon o spremembah zakona o gospodarskih družbah

(Uradni list RS, št. 20/98 - ZGD-C), v času odločitve o višini

odpravnine pa ta zakon ni več veljal in sedaj veljavni ZGD odpravnin

ne ureja več. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo prave pogodbene

volje strank, kar je kršitev materialnega prava. ZGD-C je določal

odpravnino v višini največ šestih mesečnih plač, določitev višine

odpravnine (v posameznem primeru) pa je bila naloga nadzornega sveta,

ki je bil pri tem dolžan upoštevati tudi čas opravljanja funkcije.

Tožnica je bila generalna direktorica manj kot eno leto, po

razrešitvi pa je bila razporejena na (drugo) delovno mesto pri toženi

stranki. Zato je prejela primerno in zadostno odpravnino. Tožena

stranka še navaja, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o

revizijskih stroških, o katerih bi moralo odločiti na podlagi sklepa

Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 63/2003 z dne 2. 12. 2003.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu

tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči

stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s

pogodbo zasledovali, ni vprašanje pravilne uporabe materialnega

prava, pač pa je stvar dejanskega stanja, ki ga z revizijo glede na

določbo tretjega odstavka 375. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Morebitna drugačna ugotovitev dejanskega stanja po sodišču druge

stopnje, bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, vendar tega revizijskega razloga tožena stranka ne

uveljavlja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko

sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pri tem je

revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene

dejanske ugotovitve pa so naslednje: - tožnica je bila imenovana za

generalno direktorico s 16. 6. 2000, za štiri leta, - tožnica je bila

15. 3. 2001 razrešena dolžnosti generalne direktorice, brez navedbe

razlogov za razrešitev, - v 12. členu pogodbe o zaposlitvi sta bili v

primeru predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga dogovorjeni

pravici do razporeditve na ustrezno delovno mesto pri P. in

odpravnina v višini, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah.

Iz sklenjene pogodbe jasno izhaja, da ima tožnica zaradi predčasne

razrešitve dve samostojni pravici: da se jo razporedi na ustrezno

delovno mesto in do odpravnine. Dejstvo, da uveljavi pravico do

nadaljnje zaposlitve, na višino odpravnine ne vpliva. Če bi tožena

stranka hotela vezati višino odpravnine na to okoliščino, bi tako

moralo biti določeno v sami pogodbi - neposredne zakonske podlage za

tako razlago namreč ni.

Na podlagi pogodbe o zaposlitvi ima tožnica pravico do odpravnine

zaradi predčasne razrešitve, česar ji tožena stranka niti ne oporeka.

Sporno je le vprašanje njene višine.

Tožena stranka je javno podjetje, organizirano kot družba z omejeno

odgovornostjo. Po 28. členu Zakona o gospodarskih javnih službah

(Uradni list RS, št. 32/93 - ZGJS) se za vsa vprašanja, ki se

nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki

urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali

drugim zakonom niso urejena drugače. Glede direktorja javnega

podjetja ima ZGJS sicer v 27. členu posebne določbe, vendar pravic

direktorja ne ureja drugače, temveč za določanje pravic, obveznosti

in odgovornost direktorja napotuje na statut. Statut tožene stranke

(Uradni list RS, št. 46/98 - Statut) pa ima v 36. členu le splošno

določbo, da generalnemu direktorju, ki je razrešen brez utemeljenega

razloga, pripada odpravnina v skladu z veljavno zakonodajo. Pomembna

je tudi določba sedme alinee 38. člena Statuta, ki daje pristojnost

nadzornemu svetu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z generalnim

direktorjem. Pristojnost za imenovanje in razrešitev generalnega

direktorja je pridržana ustanovitelju (28. člen Statuta).

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne

razrešitve z mesta generalne direktorice odpravnina, ko jo določa

ZGD. Pogodba o zaposlitvi je datirana s 14. 8. 2000, kot datum

uporabe pa v 17. členu navaja 16. 6. 2000. Po določbi 27. člena

Statuta je generalni direktor poslovodja javnega podjetja - torej

zanj veljajo določbe ZGD o poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo.

Glede odpravnine to pomeni določbe 449. člena ZGD. Ob sklenitvi

oziroma uveljavitvi pogodbe so veljale določbe tega člena, kot jih je

določil Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD v letu 1998 (ZGD-C,

Uradni list RS, št. 20/98).

Nadzorni svet tožene stranke je sicer imel možnost odločiti o višini

odpravnine odpoklicane direktorice. Vendar je to svojo možnost

"izčrpal" s tem, ko je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena

odpravnina v višini, kot jo določa ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril

odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal

pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih,

ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista

višina, ki jo določa ZGD. Izpodbijana sodba ima prav, da je po

določbah 449. člena ZGD edina višina tista, ki jo zakon določa kot

najvišji možni znesek: nadzorni svet je s sklenitvijo pogodbe pristal

na odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače. V pogodbi tudi nikjer

ni določbe o tem, da bo odpravnina manjša, če bo direktorica

opravljala funkcijo manj kot eno leto. Tako časovno obdobje se po

navedeni določbi 449. člena ZGD upošteva le pri izračunu povprečne

plače.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba

materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo

kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega

za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za

odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena

ZPP).

Zavrnitev revizije v celoti pomeni tudi zavrnitev zahtevka za

povrnitve stroškov v zvezi z revizijskim postopkom. Res je sicer

tožena stranka uspela z revizijo zoper sklep o tem, da se zaradi

neplačila sodne takse za pritožbo šteje pritožba za umaknjeno (sklep

Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 63/2003 z dne 2. 12. 2003).

Vendar je s tem dosegla le, da se je njena pritožba obravnavala po

vsebini, zato je tudi te stroške šteti kot pritožbene stroške. Ker pa

po vsebini tožena stranka ni uspela ne s pritožbo ne z revizijo,

krije vse stroške v zvezi s temi pravnimi sredstvi sama (152. člen

ZPP).