Sodba VIII Ips 227/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

1.) Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe po posameznih zahtevkih ne presega z zakonom določenega zneska, zato revizija ni dovoljena.

2.) Tudi plačilo davkov in prispevkov (točka I/2 prvostopne sodbe) sicer predstavlja denarno terjatev, ki pa mora biti za presojo dovoljenosti revizije opredeljena z zneskom in ne le pavšalno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova premalo izplačanih plač za čas od oktobra 1993 do maja 1998 skupaj znesek 845.308,00 SIT, pripadajoče davke, prispevke oziroma druge dajatve, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 znesek 43.400,70 SIT in iz naslova premalo izplačane odpravnine ob upokojitvi znesek 307.658,00 SIT. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994, s sklepom pa je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica tožbo umaknila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na napačnem dokaznem sklepanju sodišč glede pretežne dejavnosti družbe I.d.d. in veljavnosti kolektivne pogodbe, ki naj bi v spornem obdobju zavezovala toženo stranko. To pa je posledično bistveno vplivalo na izračun razlik med izplačanimi plačami tožnici in pripadajočimi po ustrezni kolektivni pogodbi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 6. 11. 2001, torej v času, ko je že veljal ZPP, ki je začel veljati dne 14. julija 1999. Zaradi tega je za dopustnost revizije treba upoštevati določbi prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 367. člena ZPP. Če sta bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Ta določba pomeni, da se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času veljavnosti ZPP, torej po 14. juliju 1999, uporabljajo določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba upoštevati tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici. Če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v plači, razlike odpravnine ob upokojitvi in zaradi plačila regresa za letni dopust, premoženjski spor.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenih zahtevkih za plačilo razlike v plači v skupnem neto znesku 845.308,00 SIT, za plačilo razlike v odpravnini zaradi upokojitve v znesku 307.658,00 SIT in za plačilo regresa za letni dopust v znesku 43.400,70 SIT (vrednost glavnih zahtevkov brez obresti, 39. člen ZPP). Zahtevki za plačilo razlike pri plači, razlike v odpravnini zaradi upokojitve in regresa za letni dopust temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato jih je treba obravnavati kot samostojne zahtevke (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe po posameznih zahtevkih ne presega z zakonom določenega zneska.

Tudi plačilo davkov in prispevkov (točka I/2 prvostopne sodbe) sicer predstavlja denarno terjatev, ki pa mora biti za presojo dovoljenosti revizije opredeljena z zneskom in ne le pavšalno (39. člen in drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnici gre plača v bruto znesku, od katerega je delodajalec dolžan plačati (za tožnico) pripadajoče davke in prispevke, njej pa izplačati neto znesek plače. To pomeni, da zahtevka za plačilo neto zneskov plače ter pripadajočih davkov in prispevkov, predstavljata celoto, oziroma zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno podlago. Iz navedenega bi na podlagi prvega odstavka 41.člena ZPP izhajalo, da je treba upoštevati seštevek obeh zahtevkov. Toda zahtevek za plačilo davkov in prispevkov ni bil opredeljen z zneskom in tudi izrek sodbe je v tem delu le opisen. Revizijsko sodišče pa je pri presoji dovoljenosti revizije vezano na tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo. Tožena stranka v tem delu v reviziji ni opredelila davkov in prispevkov z denarno vrednostjo (zneskom v SIT) in tako ni izkazala predpostavk za dovoljenost revizije. Tožena stranka ni navedla niti višine glavne terjatve, ki naj bi predstavljala podlago za izračun ustreznih davkov in prispevkov. Tako višine spornega predmeta v tem delu ni mogoče niti posredno ugotoviti, saj dosojeni zneski neto plače niso osnova za obračun davkov in prispevkov (16. člen Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 71/93 in nasl. in 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost, Uradni list RS, št. 5/96 in nasl.).

Ker za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj in je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.