Sodba VIII Ips 172/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Glede na določbe konvencije in glede na uporabljene določbe ZDR je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev), če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita sklepa toženca z dne 28.11.1999 in 27.12.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in posledično tudi zahtevek, da jo je toženec dolžan sprejeti nazaj na delo in da ji je zato toženec dolžan za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodba nima razlogov o modificiranem tožbenem zahtevku, da nima razlogov o pritožbi in da le pavšalno pritrjuje prvi sodbi. Kršene so tožničine ustavne pravice, saj ustava ščiti delavca in ne delodajalca. V sodbi ni dokazov o verodostojnosti prič. Sodba ima nejasen razlog o tem, da se tožnica ni želela vrniti na delo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v podobnem primeru upoštevalo ustno odobreni dopust.

Vztrajala je tudi pri pritožbenih navedbah. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Ker revizija ne navaja, katerih razlogov pritožbe izpodbijana sodba ne obravnava in kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi to bila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo. Ostali revizijski očitki so že pritožbeni očitki in se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje, ki ni predmet revizije.

Zmotna je navedba tožnice, da Ustava RS varuje delavca in ne delodajalca. Ustava RS pri priznavanju temeljnih pravic in svoboščin "varuje" oba in zato tovrsten očitek revidentke ni sprejemljiv.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Glede na določbe konvencije in glede na uporabljene določbe ZDR je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev), če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo že v postopku pri delodajalcu ugotovljeno, potrjeno pa tudi v postopku pred sodiščem, da je tožnica do 17.11.1999 z dela izostala več kot zaporednih pet delovnih dni, je bil to zadosten razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker sodišče v tem sporu o bolniškem staležu ni odločalo, niso mogli biti nejasni razlogi za odobritev tega staleža. Sodišče je glede bolniškega staleža samo povzelo podatke iz listin, te pa kažejo, da je bil tožnici ta odobren od 17.11.1999 dalje. Iz povedanega sledi, da je bil tožnici dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, zato ji je z izpodbijanim sklepom toženca delovno razmerje zakonito prenehalo, kot je že pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.