Sodba VIII Ips 239/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Čeprav je bila prijava potrebe po delavcu na zavod za zaposlovanje kasneje res spremenjena, tako da je bil spremenjen tudi sam opis delovnega mesta in kategorija zahtevnosti, je v bistvu tožena stranka še vedno imela prosto samo to delovno mesto, za katerega pa je očitno po dogovoru z zavodom omilila nekatere pogoje in zahteve in na njem zaposlila tožnika. Čeprav so bili pogoji in zahteve omiljeni, to še ne pomeni, da ni bilo kot prosto objavljeno to delovno mesto in da so se spreminjali tudi ostali pogoji za njegovo zasedbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 9.2.1998 in 27.2.1998 o prenehanju delovnega razmerja in posledično, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno izvedla ugovornega postopka, da je bil tožnik sprejet v delovno razmerje za dela in naloge, ki jih v sistemizaciji ni bilo in da so bile zmotno uporabljene določbe o poskusnem delu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Revident v pritožbi (z dne 16.1.2001) zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zatrjeval, da tožena stranka samega ugovornega postopka ni izpeljala v skladu z veljavnimi predpisi, saj naj ne bi upoštevala določbe drugega odstavka 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ker delavcu ni zagotovila pravice biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor. Zato tovrsten revizijski ugovor predstavlja novoto, ki v revizijskem postopku ni dovoljena in je revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

V prvem odstavku 16. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določba, da se v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela. V drugem odstavku pa je določba, da se poskusno delo lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. V splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SPKG - Uradni list RS, št. 40/97) je v 10. členu določeno, kako je s poskusnim delom in koliko časa lahko traja. Iz določb SPKG je razvidno, da lahko traja poskusno delo za dela V.

skupine največ tri mesece. Ker je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožena stranka v bistvu objavila prosto delovno mesto prevoznika goriv in maziv - komercialista III, za katerega se je po

sistemizaciji zahtevala V. stopnja izobrazbe, je bilo poskusno delo za ta dela določeno v dopustnem okviru.

Čeprav je bila prijava potrebe po delavcu na zavod za zaposlovanje kasneje res spremenjena, tako da je bil spremenjen tudi sam opis delovnega mesta in kategorija zahtevnosti, je v bistvu tožena stranka še vedno imela prosto samo to delovno mesto, za katerega pa je očitno po dogovoru z zavodom omilila nekatere pogoje in zahteve in na njem zaposlila tožnika. Čeprav so bili pogoji in zahteve omiljeni, to še ne pomeni, da ni bilo kot prosto objavljeno to delovno mesto in da so se spreminjali tudi ostali pogoji za njegovo zasedbo. Tak zaključek ne nazadnje izhaja tudi iz obojestransko podpisane pogodbe o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da sta se poleg poskusnega dela v trajanju treh mesecev, ki celo sploh ni bilo pravo poskusno delo, ampak v bistvu usposabljanje (po pogodbi med toženo stranko in zavodom za zaposlovanje), saj sta se pogodbeni stranki dogovorili še za dodatno izobraževanje tožnika. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo trajanje poskusnega dela določeno ob upoštevanju zahtev SKPG. Pri tem je seveda pomembno, da je bila za prenehanje delovnega razmerja odločilna dvojna ocena, da tožnik ni uspešno opravil dodatnega izobraževanja (tako, da sploh ne bi smel opravljati del in nalog voznika nevarnih snovi), ki mu ga je plačala tožena stranka, niti ni zadovoljil pričakovanj pri opravljanju dela, ker se v poskusni in prilagojevalni dobi ni priučil niti za opravljanje poenostavljenega dela prevoznika goriv in maziv -

komercialist III. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da tožena stranka ni nezakonito odpovedala delovnega razmerja tožniku, kar sta že pravilno ugotovili tudi obe nižji sodišči.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

O stroških revizije je sodišče odločalo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.