Sodba VIII Ips 203/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Po določbah prvega odstavka 6. člena ZRPJZ so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela in se razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Drugi odstavek tega člena določa, da se količniki razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo strokovne izobrazbe, v tretjem odstavku pa je določba, da se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, pri čemer višina količnika pomeni hkrati označbo plačilnega razreda.

Količniki torej ne pomenijo v vsakem primeru istega, saj lahko določajo ali uvrstitev v tarifno skupino ali pa znotraj te skupine razvrstitev v plačilni razred.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo odločbi tožene stranke št. 0433-15-P-1901 z dne 8.4.1999 in št.

0433-4-127/853-96 z dne 6.5.1999, s katerima je bil tožnik razporejen na novo delovno mesto in uvrščen v plačilni razred tako, da ga je uvrstila v plačilni razred s količnikom 2,75 in mu dodalo še dodatek v višini 0,15 količnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno tolmačilo, da ni razlike med količnikom in plačilnim razredom, veljavni predpisi pa določajo, da delavec na primer ob napredovanju napreduje v določen plačilni razred, določitev količnika pa je odvisna od delovnega mesta, ki ga zaseda. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo), vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Za uvrstitev delavcev na področju notranjih zadev v ustrezne plačilne razrede so v spornem obdobju veljali predpisi o delavcih v državni upravi (zakon o delavcih v državnih organih - ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), zakon o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalne skupnosti (ZRPJZ - Uradni list RS, št. 18/94 in nadalj.), pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik - Uradni list RS, št. 41/94 in nadalj.), uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in upravnih organih (uredba - Uradni list RS, št. 35/96) in na podlagi teh predpisov izdan pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ, ki ga je dne 1.11.1997 izdal minister.

V obravnavanem primeru je v bistvu sporno samo vprašanje, ali so količniki in plačilni razredi različni ali istovrstni pravni pojmi.

Po določbah prvega odstavka 6. člena ZRPJZ so količniki za določitev osnovnih plač delovnih mest odvisni od zahtevane strokovne izobrazbe in zahtevnosti dela in se razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe. Drugi odstavek tega člena določa, da se količniki razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo strokovne izobrazbe, v tretjem odstavku pa je določba, da se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, pri čemer višina količnika pomeni hkrati označbo plačilnega razreda.

Količniki torej ne pomenijo v vsakem primeru istega, saj lahko določajo ali uvrstitev v tarifno skupino ali pa znotraj te skupine razvrstitev v plačilni razred.

V spornem primeru pomenijo, kot to pravilno ugotavljata tudi obe nižji sodišči, količniki tudi plačilni razred. Ker iz dokazov izhaja, da tožnik ni bil na drugo delovno mesto razporejen po določbi 33. člena ZDOO (nesposobnost oziroma nezmožnost), je treba ob uvrščanju tožnika v plačilni razred upoštevati določbo prvega odstavka 31.a člena pravilnika (Uradni list RS, št. 33/95), iz katere izhaja, da v primeru, če je zaposleni razporejen na delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ker je iz odločbe, ki jo je izdala revidentka št. 0433-11-P-19401 dne 9.2.1999 razvidno, da je tožnik napredoval za en plačilni razred v količnik 2,75, mu zaradi kasnejše nove razporeditve, ob upoštevanju veljavnih določil, tega plačilnega razreda z odločbo izdano 8.4.1999 ni več mogoče znižati.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).