Sodba VIII Ips 114/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka je bila vložena zaradi prilastitve denarja, pri čemer je zahteva upoštevala in navajala enako dejansko stanje, ista dogodka in v bistvu enake posledice, kot sklep disciplinske komisije, čeprav resnično z nekaj drugačnimi besedami. Za ugotovitev identitete je bistven opis obravnavanega dejanja, ta pa je ves čas enak.

Devolutivnost ni pogoj za zakonitost odločanja v disciplinskem postopku glede na določbo drugega odstavka 4. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), tožena stranka pa je kot organ odločanja na drugi stopnji v disciplinskem postopku v svojem organizacijskem redu določila direktorja. Zato odločanje direktorja na obeh stopnjah ne pomeni nezakonite odločitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 26.10.1999 in 6.12.1999 in posledično zahtevek za vrnitev na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico ter prijavo v socialno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da gre v zadevi za pomanjkanje objektivne identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in disciplinsko odločitvijo in da je ugotoviti razliko med zapisnikom o disciplinski obravnavi in izrekom disciplinskega ukrepa. Dalje je navajal, da niso bili izvedeni dokazi, ki bi bili v korist tožnika in da sodišče ni upoštevalo opozorila, da se zoper tožnika vodi pri toženi stranki več postopkov. V disciplinskem postopku je na obeh stopnjah odločal direktor, kar pomeni kršitev načela devolutivnosti. Ker ni bilo ugotovljenega kaznivega dejanja, je zastaral začetek disciplinskega postopka. Zato se sodišči sploh nista izrekli o večini bistvenih vprašanj. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodba ne bi imela ustreznih zaključkov ali razlogov o odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti. Sodba ima vse za odločitev pomembne razloge, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki tudi sicer ni bila ustrezno opredeljena) revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo, kot je razvidno iz sklepa disciplinske komisije, zaradi odtujitve denarja dne 2.2.1999 po računu št. 7/99 in 25.3.1999 po računu 21/99 v skupnem znesku 44.219,80 SIT, s čemer je zlorabil svoj položaj in povzročil materialno škodo toženi stranki. S tem je po ugotovitvi disciplinske komisije huje kršil delovne obveznosti tako, da je bil ob upoštevanju 2. točke (protipravno prisvajanje lastnine družbe) in 3. točke (zloraba položaja ali prekoračitev pooblastila) 5. člena organizacijskega reda izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bila ugotovljena tudi povzročitev materialne škode toženi stranki. Čeprav res z nekoliko drugačnimi besedami (vendar povsem enako vsebino) je tudi zahteva za uvedbo disciplinskega postopka bila vložena zaradi prilastitve denarja, pri čemer je zahteva upoštevala in navajala enako dejansko stanje, ista dogodka in v bistvu enake posledice. Za ugotovitev identitete je bistven opis obravnavanega dejanja, ta pa je ves čas enak. Zato revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za pomanjkanje objektivne identitete, še posebej zato, ker opis posledic in pravna kvalifikacija, ki se morda besedno razlikujeta, sploh nista sestavni del te identitete.

Nebistveno se od izreka v sklepu razlikuje tudi zapisnik o disciplinski obravnavi, kar pa po mnenju revizijskega sodišča, ker ne gre za vsebinsko razliko, ne pomeni kršitve, zaradi katere bi bil disciplinski postopek nezakonit.

Devolutivnost ni pogoj za zakonitost odločanja v disciplinskem postopku glede na določbo drugega odstavka 4. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), tožena stranka pa je kot organ odločanja na drugi stopnji v disciplinskem postopku v svojem organizacijskem redu določila direktorja. Zato odločanje direktorja na obeh stopnjah ne pomeni nezakonite odločitve.

Po določbi drugega odstavka 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) zastara začetek disciplinskega postopka v šestih mesecih, od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti, če ima kršitev delovne obveznosti značilnosti kaznivega dejanja. Ker zadoščajo za podaljšanje roka za začetek disciplinskega postopka že značilnosti kaznivega dejanja, ni potreben niti uraden pregon ali obsodba za kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja revident. Ker pa očitana disciplinska kršitev vsekakor ima značilnosti kaznivega dejanja, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da začetek disciplinskega postopka ni zastaral. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo sodišče druge stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (370. člen ZPP), pa začetek postopka ni zastaral (niti vodenje), niti glede na določbo prvega odstavka 67. člena ZTPDR, zato so tovrstne revizijske graje za revizijsko sodišče nesprejemljive.

Ker je bilo v postopku pred nižjimi sodišči ugotovljeno, da gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo utemeljeno. Zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.