Sklep VIII Ips 286/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Nižji sodišči sta z vmesno sodbo odločali o uporabi pravnih pravil, kar po mnenju revizijskega sodišča ne pomeni odločanja o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka. Ob uporabi pravnih pravil, ki jih izpostavlja vmesna sodba, bo namreč šele ob primerjavi dejansko izplačanih plač in izračuna plač z uporabo pravnih pravil, za katera sodišče meni, da jih je potrebno uporabiti, možno ugotoviti, ali gre za utemeljene ali neutemeljene tožbene zahtevke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z vmesno in delno sodbo ugotovilo, da je glede na podlago utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo razlik v plači do višine, obračunane po kolektivni pogodbi Banke Slovenije za čas od 1.12.1991 do 31.1.1993 in od 16.6.1993 do 31.5.1995 in razlik v regresu za letni dopust za leti 1992 in 1994. Ugotovilo je tudi, da je glede na podlago utemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede izplačil v času od 1.2.1993 do 15.6.1993, pobotni ugovor pa ni utemeljen za obdobje od 16.6.1993 do 21.3.1994. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1.2.1993 do 15.6.1993 in za izplačilo regresa za leto 1993. Za končno sodbo si je pridržalo odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo z dopolnitvijo izreka o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka iz 1. alinee 1. točke izreka, da je glede na podlago utemeljen tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih razlik v plači do višine, obračunane na podlagi določb kolektivne pogodbe Banke Slovenije (KPBS) za obdobje od 1.12.1991 do 31.1.1993 in od 16.6.1993 do 31.5.1995, pri čemer se za obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994 upošteva le usklajevanje rasti plač v skladu z zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil zoper pravnomočno drugostopno sodbo revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, ob pravilni ugotovitvi sodišča, da zakon ne omejuje izplačil plač navzgor ne razume stališča sodišča, da naj bi dogovor določil posebno valorizacijo plač in domnevno izključil ugodnejše eskalacijske lestvice (za obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994). Navajal je tudi, da njegova pritožba zoper 3. točko izreka vsebuje tudi pritožbo zoper 2. točko izreka, saj se nanaša na isto obravnavano obdobje. To še posebej zato, ker pritožbeno sodišče meni, da je pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod 3. utemeljena. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo vložila v delu, v katerem v sporu ni uspela iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da razlogi sodišča druge stopnje, da je potrebno po prenehanju veljavnosti omejitvenega zakona iz leta 1993 kot osnove za izplačilo plač za junij 1993 upoštevati višino izhodiščne plače pred začetkom veljavnosti tega zakona in ne izhodiščno plačo, izplačano v skladu z zakonom za maj 1993, niso identični razlogom istega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 659/98 in pravni presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 177/99. Razlogi za obračunavanje in izplačevanje plač za junij 1993 in nadaljnja obdobja so po mnenju tožene stranke obstajali, saj izvirajo iz samega namena in pomena zakona, na kar je bilo v pritožbi izrecno opozorjeno. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, ni presodilo (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je že v času veljavnosti zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, izplačevala plače svojim delavcem, obračunane na podlagi 40 % višje izhodiščne plače, kot je bila zakonsko določena, ki so bile po prenehanju veljavnosti zakona v skladu s KPBS vsakomesečno valorizirane z rastjo življenjskih stroškov. Ker je tožena stranka v celoti spoštovala določbe KPBS o načinu obračunavanja plač, je materialnopravno nepravilna odločitev o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka za čas od 16.6.1993 dalje. Obrazložitvi sodb obeh sodišč sta v tem delu, ki je za odločitev bistven, sami s seboj v nasprotju, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, niti ne odgovarja na odločilne pritožbene trditve (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata pravne podlage za izdajo vmesne sodbe. Gre za prepletena vprašanja v soodvisnosti odločitve o temelju in višini tožbenega zahtevka.

Zato bi sodišče moralo odločiti o celotnem zahtevku, saj drugače lahko pride do absurdne situacije, ko bi sodišče po temelju tožbenemu zahtevku ugodilo, nato pa bi ugotovilo, da izplačevane plače niso odstopale od naknadno izračunanih zneskov. Poseg v pravnomočno odločitev pa kljub temu ne bi bil več mogoč. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Reviziji sta bili na podlagi določbe 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št.

12/2003) vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki na njiju nista odgovorili.

Reviziji sta utemeljeni.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče soglaša z revizijo tožnika, da je že iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje razvidno, da je bila pritožba tožeče stranke (smiselno) vložena tudi zoper izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pod točko 2 in da sodba v točki 2 ni mogla postati pravnomočna. Odločitev sodbe sodišča prve stopnje pod točko 3 se namreč nanaša na izplačilo razlike v plači, pri čemer je logično, da je bil možen pobotni ugovor in odločitev o njem, kakor je bil v sporni zadevi postavljen samo, če bi bil ta del tožbenega zahtevka zavrnjen. Gre torej za vsebinsko povezavo odločitve, pri kateri ena odločitev predstavlja pravni temelj druge. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke sicer utemeljena, da pa ji ni mogoče ugoditi, ker je neizpodbijani del sodbe postal pravnomočen, bi se v primeru ugoditve temu delu zahtevka, v delu zahtevka, kjer se odloča o pobotu, izgubil pravni temelj za odločitev o pobotu. Sodišče pa o tožbenem zahtevku brez pravne podlage ne more materialnopravno pravilno odločiti, saj je treba upoštevati, da bi moral izrek v sodbi o pobotu vsebovati tri točke. Izrecno bi bilo treba ugotoviti obstoj terjatve tožnika (ne samo temelj), obstoj terjatve tožene stranke (dve ugotovitvi) in šele nato odločiti o pobotanju. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno podlago za prvi del odločitve, bi moralo, ko je odločalo o pritožbi in je ugotovilo, da so pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene, spremeniti ali razveljaviti poleg točke 3 tudi točko 2 izpodbijane sodbe, ker je čeprav ne izrecno, vsebinsko pa vsekakor tudi ta del sodbe bil s pritožbo izpodbijan (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Drugačno odločanje pomeni kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP s strani sodišča druge stopnje, kar je revizjski razlog.

Na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča je po mnenju revizijskega sodišča vplivalo tudi odločanje z vmesno sodbo (določba 315. člena ZPP). Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je (postavljen) zahtevek glede na podlago utemeljen, višina zahtevka pa se prepušča odločitvi s končno sodbo. Sodišče z njeno izdajo odloča (ugotovitveno) o pravici ali pravnem razmerju, kasnejšemu odločanju pa prepušča višino oz. znesek zahtevka obveznosti. Vmesna sodba je po pravnomočnosti podlaga odločitvi o vrednostnem delu (višini)

tožbenega zahtevka in postane tako sestavni del končne sodbe. Pri tem ob izdaji vmesne sodbe sodišče nikoli ne sodi o pravnih pravilih, ki naj se uporabijo, ampak o pravni posledici, ki izvira iz dejanskih okoliščin in dejanskega stanja.

Po mnenju revizijskega sodišča sta nižji sodišči z vmesno sodbo odločali o uporabi pravnih pravil, kar po mnenju revizijskega sodišča ne pomeni odločanja o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka. Ob uporabi pravnih pravil, ki jih izpostavlja vmesna sodba, bo namreč šele ob primerjavi dejansko izplačanih plač in izračuna plač z uporabo pravnih pravil, za katera sodišče meni, da jih je potrebno uporabiti, možno ugotoviti, ali gre za utemeljene ali neutemeljene tožbene zahtevke.

Tako s samostojno ugotovitveno tožbo kot z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom torej ni dopustno zahtevati (odločati) zgolj ugotovitve obstoja ali neobstja nekega dejstva, prav tako pa ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka (odločitve) posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja. Sodišče mora ob ugotovitvi obstoja dejstev, pomembnih za razrešitev spora, odločiti, ali se ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme sodniškega sklepanja ter izreči pravno posledico, ki jo pravna norma predvideva. Zato izrek sodbe ne vsebuje ugotovitve o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih (kot izhaja iz izpodbijane sodbe), temveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, če je ta pravna posledica pravilno oblikovana v tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka je z vloženo tožbo uveljavljala dajatveni zahtevek. Za odločitev o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti je bila sicer pomembna ugotovitev pravil materialnega prava, vendar zgolj kot pravne podlage sodbe. Sodišče bi moralo ob ugotovljeni dejanski podlagi ta pravila obravnavati kot pravno podlago svoji odločitvi, vendar samo v obrazložitvi sodbe. Zaradi povezanosti in prepletenosti odločitve o višini tožbenega zahtevka in njegovega temelja je samo z enotno sodbo možna pravilna materialnopravna odločitev.

Ker po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ni pravilno upoštevalo določb o meji preizkusa sodbe v pritožbenem postopku in ker ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe, revizijsko sodišče ostalih v reviziji očitanih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ni niti več preizkušalo, ampak je ugodilo obema revizijama in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ob upoštevanju določil 1. odstavka 379. člena ZPP in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.