Sklep VIII R 19/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

[JEDRO]

Iz podatkov tožbe izhaja, da gre za spor med dvema fizičnima osebama, torej za spor iz civilnopravnega razmerja med dvema fizičnima osebama. Iz navedb v tožbi tudi ne izhaja, da bi drugotoženi ravnal v imenu ali po pooblastilu prvotoženca, drugotoženi pa je samostojni podjetnik, torej možni delodajalec, postal šele kasneje. Gre torej za premoženjski spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 30. člena ZPP pristojno redno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik zahteva od toženih strank plačilo za opravljeno delo. Navaja, da ga je za delo najel drugotoženi, ki takrat še ni bil podjetnik, temveč je delal pri prvotoženi stranki. Tožbo je vložil pri Okrajnemu sodišču v Mariboru, ki pa se je s sklepom št. III P 260/99-6 z dne 11. 7. 2002 izreklo za stvarno nepristojno in je zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Mariboru.

Delovno sodišče v Mariboru pristojnosti ni sprejelo in je s predlogom z dne 25. 9. 2002 predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči o nastalem sporu o pristojnosti. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za spor, ki je iztožljiv po splošnih pravilih civilnega prava in ne za delovni spor po 4. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS).

Predlog je utemeljen.

Po določbi 4. točke 4. ZDSS so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del. Gre za spore iz pogodb o delu, ki jih kot pogodbe delovnega prava ureja Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR, 107. do 110. člen), to je le za pogodbe o delu, ki jih za opravljanje začasnih oziroma občasnih del sklene s prevzemnikom dela organizacija oziroma delodajalec.

V obravnavani zadevi pa iz utemeljitve tožbe izhaja, da je tožnika za delo "najel" drugotoženi, takrat tudi sam še delavec pri prvotoženem kot samostojnem podjetniku. Drugotoženi naj bi tudi zavrnil plačilo za opravljeno delo. Iz podatkov tožbe torej izhaja, da gre za spor med dvema fizičnima osebama, torej za spor iz civilnopravnega razmerja med dvema fizičnima osebama. Iz navedb v tožbi tudi ne izhaja, da bi drugotoženi ravnal v imenu ali po pooblastilu prvotoženca, drugotoženi pa je samostojni podjetnik, torej možni delodajalec, postal šele kasneje.

Gre torej za premoženjski spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 30. ZPP pristojno redno in sicer okrajno sodišče. Zato je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.