Sodba VIII Ips 264/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Čeprav ni meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine, ker je vsak oškodovanec samostojen primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu potem, ko izključna odgovornost tožene stranke ni bila sporna, priznalo odškodnino zaradi posledic nezgode pri delu v skupnem znesku 2,359.747,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in del stroškov postopka, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku poleg že prisojenih zneskov odškodnine priznalo še odškodnino v znesku 1,490.253,00 SIT s pripadajočimi obrestmi ter dodaten znesek pravdnih stroškov, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodba sodišča nepravilna in nezakonita. Materialno pravo je zmotno uporabljeno pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin za strah, saj je zaključek sodišča napačen, enako pa velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S sodbo sodišča prve stopnje prisojena odškodnina je bila primerna in v skladu z določbo 200. člena ZOR. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne ali podredno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala, da se revizija zavrže, ker tožena stranka zanjo nima pravnega interesa ali zavrne, ker ni utemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka je samo formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi ga vsebinsko opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh kršitev ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 371. člena ZPP že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Čeprav ni meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse dane okoliščine, ker je vsak oškodovanec samostojen primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Tožniku je bila z izpodbijano sodbo priznana še dodatna odškodnina iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri odločanju o višini odškodnine so bila upoštevana tako podana izvedenska mnenja kot tudi tožnikovi subjektivni občutki.

Prisojena odškodnina za strah v skupnem znesku 350.000,00 SIT (v izpodbijani sodbi je pomotoma kot znesek celotne odškodnine iz tega naslova naveden znesek 150.000,00 SIT, čeprav je iz obrazložitve sodbe in seštevka zneskov razvidno, da gre za višji znesek) in za duševne bolečine (2,700.000,00 SIT) zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je primerna. Primarni strah ob nesreči in med prevozom v bolnišnico je bil hud, dalj časa pa je trajal tudi sekundarni strah, ki je bil intenziven nekaj dni, kasneje pa se je pojavljal v blažji obliki. V času podajanja zadnjega izvedenskega mnenja (dr. A.) je bilo revidentovo zdravstveno stanje tako, da je bila podana ocena 25 % zmanjšanja splošne življenjske aktivnost (kar je kljub nekaterim ne bistveno nižjim ocenam, od 15 % do 25 %, zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti sprejelo sodišče), pri čemer je bilo upoštevano, da je pri tožniku prišlo do degenerativnih sprememb stopala s porušeno zgradbo stopala. Zato tožnik ni sposoben za daljšo hojo, hojo po neravnem terenu, hojo po stopnicah ali terenu navzgor in navzdol, poklekanje, počepanje, tek in podobno. Zaradi tega je zmanjšano sposoben za opravljanje dela, za rekreativne in družabne aktivnosti, ki zahtevajo navedene sposobnosti. Zato je ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče v izpodbijani sodbi pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti po mnenju revizijskega sodišča, pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizijsko sodišče zato lahko na podlagi ugotovitev in sklepanj v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških odgovora na revizijo je sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).