Sklep VIII Ips 112/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 45.000,00 SIT, v osmih dneh.

[JEDRO] Kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen predpisan pogoj.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v odpravnini na podlagi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR/90) v znesku 667.148,00 SIT, ter zamudne obresti od že izplačanega zneska odpravnine za čas od 6.3.1998 do 18.4.1998. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka ugodilo in odločitev v tem delu delno spremenilo. Pritožbo tožene stranke pa je kot neutemeljeno v celoti zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izrecno navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo in to v "obsodilnem delu". Dovoljenost revizije utemeljuje z navedbo, da izpodbijani del sodbe vsebuje tako glavnico kot pripadajoče pripadke, to je zakonite zamudne obresti in stroške. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrženje revizije kot nedovoljene, saj označena vrednost spornega predmeta ne dosega zneska, ki omogoča vložitev revizije. Podrejeno pa predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene. Revizija ni dovoljena. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 12.1.2001, torej v času, ko je že veljal ZPP, ki je začel veljati dne 14. julija 1999. Zaradi tega je za dopustnost revizije treba upoštevati določbi prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 367. člena ZPP. Če sta bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP). Ta določba pomeni, da se v primerih, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času veljavnosti ZPP, torej po 14. juliju 1999, uporabljajo določbe ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Pri ugotavljanju dovoljenosti revizije je treba upoštevati tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dovoljuje ZPP. To pomeni, da je revizija, ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila razlike v odpravnini trajno presežnemu delavcu premoženjski spor. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v odpravnini v znesku 667.148,00 SIT (vrednost glavnega zahtevka brez obresti) in o tožbenem zahtevku za plačilo zamudnih obresti od zneska 300.000,00 SIT za čas od 6.3.1998 do 18.4.1998 (v tem delu se obresti uveljavljajo kot glavni zahtevek, ki je po višini nekaj manjši kot 9.000,00 SIT). Po 39. členu ZPP se za ugotovitev pravice do revizije, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne upoštevajo pa se postranske terjatve, kot so na primer obresti in pravdni stroški. Drugačne navedbe tožene stranke v reviziji so zato očitno neutemeljene. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP. Tožnica je bila pozvana, da na revizijo odgovori, kar je tudi storila. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške za odgovor na revizijo po veljavni odvetniški tarifi (tar. št. 10).