Sklep VIII R 34/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Celju.

[JEDRO] Delovnopravna zakonodaja je taka, da direktorji niso vedno samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ker je pač dana tudi podlaga za sklenitev delovnega razmerja. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o pravicah in obveznostih direktorja in v spornem primeru je bilo to storjeno z individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi njegovo razrešitev in posledice razrešitve treba obravnavati kot individualni delovni spor, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski spor.

[OBRAZLOŽITEV] Tožeča stranka je 11.7.2001 pri Okrožnem sodišču v Celju vložila tožbo zaradi ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta prvotožene stranke, s katerimi je bil tožnik razrešen z delovnega mesta direktorja družbe in v posledici te razrešitve za direktorja do konca razpisnega roka imenovan drugotoženi G. J. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom, opr. št. II Pg 196/2001-17 z dne 24.8.2001, ugotovilo, da je stvarno pristojno za odločanje o zadevi, z istim sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno obenem z odločitvijo o samem zahtevku. Višje sodišče v Celju je s sklepom, opr. št. Cpg 396/2001-26 z dne 17.10.2001, sklenilo, da se ugodi pritožbi tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izreče, da je za odločanje v zadevi pristojno Delovno sodišče v Celju, razveljavilo pa je odločitve sodišča v zvezi z začasno odredbo in stroški postopka. Menilo je, da gre med pravdnima strankama za spor o premoženjskih in drugih posameznih pravicah ter obveznostih iz delovnega razmerja in da je zato za odločanje pristojno sodišče, ki odloča v individualnih delovnih sporih po določbah 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98). Delovno sodišče v Celju z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) sprožilo spor o pristojnosti. Ugotovilo je, da v spornem primeru ne gre za spor, ki izvira iz delovnega razmerja, ampak za spor o pravnem položaju direktorja gospodarske družbe, ki je opredeljen v zakonu o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 45/2001), kar urejajo določbe od 246. do 260. člena ZGD, in da zato za reševanje spora ni pristojno specializirano delovno sodišče. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi kot stvarno pristojno sodišče v tej sporni zadevi Okrožno sodišče v Celju. Predlog ni utemeljen. Po določbi 2. točke 4. člena ZDSS so delovna sodišča v individualnih delovnih sporih pristojna odločati o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Osnovno vprašanje v sporni zadevi, na katerega je treba najti odgovor, je, ali gre za spor iz delovnega razmerja oziroma za spor, ki je v zvezi z delovnim razmerjem ali gre za gospodarski spor, ki razrešuje probleme med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP). Iz navedb v tožbi, pa tudi listin v spisu je razvidno, da spor v osnovi izvira iz delovnega razmerja, saj tožnik v sporu uveljavlja svoje interese ob razrešitvi z delovnega mesta direktorja. Tožnik je delo in funkcijo direktorja opravljal na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bil pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju. Njegov delovnopravni položaj so zato poleg individualne pogodbe o zaposlitvi opredeljevali delovnopravni predpisi, predvsem 11. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in drugi odstavek 88. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 40/97) in dogovor o kriterijih za individualne pogodbe direktorjev (Uradni list RS, št. 64/97) ter pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Uradni list RS, št. 64/97). Delovnopravna zakonodaja je taka, da direktorji niso vedno samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ker je pač dana tudi podlaga za sklenitev delovnega razmerja. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o pravicah in obveznostih direktorja in v spornem primeru je bilo to storjeno z individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi njegovo razrešitev in posledice razrešitve treba obravnavati kot individualni delovni spor, ne pa kot gospodarski oziroma korporacijski spor. Ker gre za spor iz delovnega razmerja in so nenazadnje tudi stranke opredeljene tako, da gre v osnovi za spor med delavcem in delodajalcem, to ne glede na na to, kako spor opredeljuje sam tožnik, pomeni, da so podani vsi elementi, ki po določbah ZDSS opredeljujejo individualni delovni spor. Zato je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZDSS, Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno specializirano Delovno sodišče v Celju.