Sodba VIII Ips 114/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati

delavec in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so

vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da praviloma

lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar

so storjena v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih

obveznosti in v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo

v drugih prostorih delodajalca. Izven tega časa ali v drugih

prostorih je s pravilnikom ali drugim aktom delodajalca izjemoma

sicer možno določiti načine ravnanja delavcev, ki jih od njih terja

delodajalec, če bi lahko trpel ugled gospodarske družbe ali če bi se

mu na kakšen drug način povzročala škoda in tudi določiti, da

ravnanje v nasprotju s pravilnikom ali drugim aktom lahko pomeni

disciplinsko kršitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu

zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.7.1994 o

suspenzu tožnice ter 17.8.1994 in 14.7.1994, s katerima je tožnici

prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi

zahtevku, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in ji

za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del sodbe je tožena stranka vložila revizijo iz

revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je razlogovanje in

obrazložitev določb 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja v izpodbijani sodbi nepravilno, saj nikjer ni

določeno, da je sankcionirana samo tista kršitev, ki jo stori

prodajalec v trgovini, kjer dela. Vse delavce je možno medsebojno

razporejati, to pomeni, da poznajo način dela in navade in imajo tudi

možnost izkoristiti pomanjkljivosti sistema. Ugotavljana je bila tudi

povzročitev škode oziroma možnost povzročitve škode, to pa pomeni

ugotavljanje kvalifikatorne okoliščine. Zato je predlagala, da

revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča

prve stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen

zavrne oziroma podredno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo

sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem

postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list

RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni

odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in

samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge

stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v

delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej

navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena

ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10.

točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Ker revizija

bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja samo formalno,

revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno

preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne

uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po

uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski

razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili

nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je

pravilen zaključek, da tožena stranka disciplinske odgovornosti

tožnice ni ugotovila v skladu z veljavnimi predpisi.

Po določbi 4. člena konvencije MOD št.158 o prenehanju delovnega

razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva -

Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) delovno razmerje

delavca ne preneha, če za to ni resnega (tehtnega) razloga v zvezi s

sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi

potrebami podjetja, ustanove ali službe.

V prvem odstavku 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je določeno,

da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in

delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v

organizaciji, oziroma tistega, kar je določil delodajalec, krši

delovno obveznost. Enaka je določba v prvem odstavku 1. člena

Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti revidentke.

Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati

delavec in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so

vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da praviloma

lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar

so storjene v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih

obveznosti in v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo

v drugih prostorih delodajalca. Izven tega časa ali v drugih

prostorih je s pravilnikom ali drugim aktom delodajalca izjemoma

sicer možno določiti načine ravnanja delavcev, ki jih od njih terja

delodajalec, če bi lahko trpel ugled gospodarske družbe ali če bi se

mu na kakšen drug način povzročala škoda in tudi določiti, da

ravnanje v nasprotju s pravilnikom ali drugim aktom lahko pomeni

disciplinsko kršitev. Takega pravilnika ali drugega akta v spornem

primeru sicer res ni bilo, pa vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da

bi zaradi posebnega položaja trgovske gospodarske družbe, ki ima v

svojem sestavu vrsto trgovin in praktično celodnevnega delovnega časa

ter teoretičnih možnosti prerazporeditev prodajalcev v vse obrate

gospodarske družbe, bilo širjenje "delovnih obveznosti" v prosti čas

in tudi izven ozko določenih delovnih prostorov delodajalca (področje

delavčeve zasebnosti in celotna gospodarska družba), možno. To tudi

zato, ker bi v konkretenem primeru z drugačno razlago nastalo

nasprotje s pojmom lojalnosti, kot bistvenim elementom obveznosti

delavca do delodajalca. V pojem lojalnosti in njegovo kršitev pa

lahko vštevamo vsako ravnanje, ki je v škodo delodajalcu in to tako

njegovemu premoženju kot tudi dobremu imenu.

Zato revizijsko sodišče sklepa, da je bilo v tožničinem primeru možno

ugotoviti znake kršitve po določbi 56. člena pravilnika revidentke,

saj se ravnanje tožeče stranke nanaša na protipravno prilastitev

sredstev in tuje stvari (tatvina) in druga kazniva dejanja zoper

premoženje, saj so za tako kršitev delovnih obveznosti podani vsi

zahtevani elementi. Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je do

spornega dogodka prišlo izven tožničinega časa opravljanja delovnih

obveznosti in v prostorih, v katerih tožeča stranka svojega dela ni

neposredno opravljala, je bilo po tej določbi zaradi specifičnega

organiziranja revidentke mogoče ugotavljati tožničine kršitve delovne

obveznosti. Protipravna prilastitev je bila, čeprav izven delovnega

časa in izven neposrednih delovnih prostorov tožnice, storjena

neposredno v škodo premoženja revidentke. Zato revizijsko sodišče

zaključuje drugače, kot nižje sodišče v izpodbijani sodbi, da

revidentka materialnega predpisa, v zvezi z ugotavljanjem

disciplinske kršitve tožnice, ni nepravilno uporabila.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja enako, kot nižje sodišče v

izpodbijani sodbi, da kljub sicer pravilno ugotovljeni kršitvi

delovne obveznosti revidentka kvalifikatornih okoliščin ni

ugotavljala v skladu z določbo 89. člena zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Za ugotovitev

obstoja kvalifikatornih okoliščin ne zadošča samo pavšalna ugotovitev

povzročitve škode ali možnosti povzročitve škode, saj bi morala biti

ugotovljena povzročitev ali možnost povzročitve večje škode, ki bi

morala biti ustrezno obrazložena, kar bi šele predstavljalo osnovo za

izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. To pa pomeni, da v spornem

primeru ni bilo materialnopravne osnove za izrek najstrožjega

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in

jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z

določbo 393. člena ZPP-77.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis

Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega

zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in

45/1/94).