Sklep VIII Ips 270/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

1. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker je odločitev Ustavnega sodišča, s katero je bila procesna predpostavka iz 83. člena ZVZZ ocenjena kot protiustavna, že veljala v času nastanka spornega razmerja in v času sojenja, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta izdajo oziroma neizdajo dokončne odločbe kot še veljavno procesno oviro upoštevali pri presoji dopustnosti vložene tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval ugotovitev trajanja njegove začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni tudi od 26.3.1999 dalje. Sodišče je ugotovilo, da za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku ni izpolnjena procesna predpostavka iz 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 6/99 in 56/99 - ZVZZ).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvostopnega sodišča.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožnik izčrpal vsa možna pravna sredstva predsodnega postopka s tem, ko je zahteval presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje pri zdravniški komisiji II. stopnje. Tožnik bi sicer lahko zahteval izdajo pisne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje, vendar bi se s tem postopek podaljšal. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sklepa obeh nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišči sta se pri svoji odločitvi, da se tožba zavrže, oprli na določbo 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po kateri izda dokončno odločbo o pravici iz zdravstvenega zavarovanja Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ker s posebnim predpisom določena procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena, je tožba na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) nedopustna.

Pri svoji odločitvi pa sta obe sodišči prezrli, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. Up-53/96 z dne 28.10.1998, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 77/98 pod številko 3846 ugotovilo, da sta določbi 82. in 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v neskladju z ustavo. K taki odločitvi ga je nagnila presoja, da se z odločbo zavoda po 83. členu ZVZZ odloča samo o (ne)utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo. Torej o dejstvu, za ugotovitev katerega so posebej določeni izvedenski organi, "ki sodelujejo v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja". Izdajanje posebne odločbe po 83. členu ZVZZ je po stališču Ustavnega sodišča nepotrebno, še zlasti, ker je zavarovancu zagotovljeno sodno varstvo pred delovnim in socialnim sodiščem (dve stopnji) in revizija pred Vrhovnim sodiščem. Ker zakonska ureditev iz 82. in 83. člena ZVZZ ni v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in posredno tudi ne s pravico do sodnega varstva (23. člen ustave), je sprejelo znano odločitev.

Ker je odločitev Ustavnega sodišča, s katero je bila procesna predpostavka iz 83. člena ZVZZ ocenjena kot protiustavna, že veljala v času nastanka spornega razmerja in v času sojenja, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta izdajo oziroma neizdajo dokončne odločbe kot še veljavno procesno oviro upoštevali pri presoji dopustnosti vložene tožbe.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo v meritorno sojenje sodišču prve stopnje.