Sklep VIII Ips 162/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

1. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pravnomočnost pomeni dokončnost pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe, da postane z njo pravnomočna tudi vsebina odločbe in ima pravni učinek tudi v primeru, če bi šlo za nezakonito in nepravilno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo z dne 25.5.1997, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 22.2.1996, ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 17.5.1996 do 31.8.1997, plačilo razlike v plači za čas od prenehanja porodniškega dopusta od 2.5.1997 dalje v bruto znesku 489.505,30 SIT oziroma 327.081,00 SIT neto in plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini šestih povprečnih bruto plač po kolektivni pogodbi za dejavnost gostinstva in turizma v znesku 389.024,00 SIT s pripadki. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena po preteku nerazumno dolgega roka, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določila iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ker je sprejelo kot pravilno pravno sklepanje prvostopnega sodišča, da je pravočasna tožba, vložena na podlagi 105. člena ZDR le tista tožba, ki je vložena v krajšem, še razumnem roku od poteka časa, ki ga ima delodajalec na razpolago za odločanje o delavčevem ugovoru. Glede uveljavljenih denarnih zahtevkov na plačilo razlike v plači in odškodnine, ki temelje na pravnomočni odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 16.4.1996 - s katero je bilo vzpostavljeno delovno razmerje tožnici do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja - pa je ugotovilo, da pomeni takšna odločitev le začasni ukrep zadržanja. Zato navedena odločba Inšpektorata za delo ne more predstavljati pravne podlage za priznanje pravic tožnici iz delovnega razmerja.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se reviziji ugodi in Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku je, po trditvah revizije storilo sodišče s tem, ko je nepravilno uporabilo določbo 274. člena, po kateri se tožba zavrže kot prepozna samo v primeru, ko je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. V 105. členu ZDR ni določen rok za vložitev tožbe, nasprotno, s to določbo je predpisana izjema od pravila po 1. odstavku 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). S pravnomočno odločbo Inšpektorata za delo Republike Slovenije, ki jo je prejela dne 22.5.1996, je bilo tožeči stranki ponovno vzpostavljeno delovno razmerje. Ker uveljavlja tožnica poleg tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tudi denarne terjatve iz naslova neizplačane oziroma premalo izplačane plače na podlagi določbe 6. odstavka 233. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - ZIZ), je pravna presoja sodišča druge stopnje zmotna. Tožnica je svoje denarne zahtevke uveljavljala v zakonitem zastaralnem roku, zato ni pravne podlage za zavrženje tožbe o tem delu zahtevka.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po 371. členu ZPP preizkusilo v okviru revizijskih razlogov in glede uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 105. člena ZDR kot prepozno zavrglo tožbo na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitve obstoja delovnega razmerja in tudi plačila denarnih terjatev tožnice. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala sodno varstvo po preteku razumnega roka iz 105. člena ZDR. Ker ni podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o zahtevkih tožeče stranke, je tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. To pa bi - po presoji revizijskega sodišča, lahko storilo le tedaj, če bi imelo pooblastilo za preizkus pravočasnosti njene vložitve po uradni dolžnosti, torej le v primeru poteka prekluzivnega roka.

V 83. členu ZTPDR je določeno, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo prvostopnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz 1. odstavka omenjenega zakonskega določila je prekluzivne narave in je upošteven v smislu 1. odstavka 274. člena ZPP po uradni dolžnosti. Z določilom 105. člena ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena zveznega zakona, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi ali ugovoru, pa je ta rok izgubil naravo prekluzivnosti. S tem, ko ni določena časovna omejitev, do katere lahko delavec v primeru takoimenovanega "molka" drugostopnega organa uveljavlja procesnopravno varstvo, je ta rok (v kolikor sploh izpolnjuje predpostavke za pomen tega pravila) šteti kot splošen (zastaralni) rok materialnega prava. Zato sodišče izteka tega roka ne upošteva več po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.

Ker tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti pred drugostopnim sodiščem ni ugovarjala pravočasnosti vložene tožbe, sodišči nista imeli pooblastila za uporabo določila iz 1. odstavka 274. člena ZPP na podlagi 105. člena ZDR, saj rok iz tega zakonskega določila kot prej povedano nima narave prekluzivnosti. Zato je pritrditi stališču revizije, da je izpodbijana odločitev obeh sodišč materialnopravno zmotna, še zlasti glede zavrženja tožbe, s katero je tožnica uveljavljala plačilo svojih denarnih terjatev.

V 1. odstavku 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR) je določeno, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti z zastaranjem, ki nastopi po 2. odstavku istega člena, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. Ta določba ne govori o tožbi in roku za njeno vložitev, ampak o uveljavljanju pravice zahtevati izpolnitev obveznosti v času, določenem z zakonom. Ker zaradi izteka zastaralnega roka pravica še obstaja, nima pa več pravnega varstva, sodišče s sodbo zavrne (in ne: zavrže) zahtevek kot neutemeljen, če ugotovi utemeljenost toženčevega (dolžnikovega ugovora zastaranja). Zastaranja sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak se mora dolžnik nanj sklicevati. Takšen ugovor s strani tožene stranke v obravnavanem primeru ni bil uveljavljen.

Razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo utemeljenost pravne podlage za priznanje pravic tožnici, kot izhaja iz pravnomočne odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 16.4.1996, pa nasprotuje načelu pravnomočnosti iz 158. člena Ustave Republike Slovenije, s katerim je določeno, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku določenih z zakonom. To ustavno načelo je povzeto tudi v 4. odstavku 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 -

ZUP), ki v 1. odstavku določa, da je pravnomočna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka za njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Ker pravnomočnost pomeni dokončnost pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe, postane z njo pravnomočna tudi vsebina odločbe in ima pravni učinek tudi v primeru, če bi šlo za nezakonito in nepravilno odločbo. Zato drugostopno sodišče v obravnavanem primeru ni bilo pooblaščeno, da ocenjuje zakonitost in pravilnost pravnomočne in izvršljive odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za delo.

Ker sta sodišči zmotno uporabili določbe 105. člena ZDR in 360. člena ZOR ter 158. člen Ustave Republike Slovenije, je podan uveljavljeni revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 380. člena v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP razveljavilo sklepa sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izkazalo se je namreč, kot izhaja iz obrazložitve, da so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena odločilna dejstva (2. odstavek 380. člena ZPP), zato ni bilo mogoče ugoditi revizijskemu predlogu za spremembo izpodbijane sodbe.

Napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker bo smer ponovnega obravnavanja, ki jo narekuje pravilna uporaba materialnega prava lahko razbralo iz vsebine te odločbe.