Appeal allowed; Supreme Court voids lower court ruling for procedural violation regarding dismissal compensation and reassignment legality.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court granted the appeal, voided the second-instance judgment, and remanded the case for a new trial. The lower court rejected the employee's claim for compensation due to illegal dismissal while simultaneously remanding the legality of the reassignment to the first instance. The court found this procedurally flawed because the compensation claim could not be adjudicated before the legality of the reassignment itself was resolved, rendering the judgment unreviewable. Consequently, the Supreme Court ruled that this inconsistency constituted a fundamental violation of procedural rules under Article 354(2)(13) of the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generatedArticle 354(2)(13) of the Code of Civil Procedure; A judgment is void if it rules on compensation for illegal dismissal before determining the legality of the dismissal itself, creating an unreviewable logical inconsistency.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je tudi v tem, da je sodišče zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi protizakonite razporeditve, istočasno pa je odločitev v zvezi s temeljem oziroma odločanje o razporeditvi vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To pa pomeni, da je o odškodnini zaradi protizakonite razporeditve odločalo prej kot o zakonitosti razporeditve same, kar je nelogično, zaradi česa sodbe v tem delu tudi zaradi tega ni mogoče preizkusiti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo med drugim ugodilo zahtevku tožnika, in odločilo, da mu je tožena stranka dolžna zaradi protizakonite razporeditve po VIII. točki pogodbe o zaposlitvi izplačati odškodnino v znesku 2,576.842,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1996 dalje.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi protizakonite razporeditve zavrnilo, istočasno pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je bilo odločeno o razporeditvi tožnika in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je sodba taka, da je njen izrek v nasprotju z obrazložitvijo in njenimi razlogi in je ni mogoče preizkusiti.
Odškodnine zaradi protizakonite razporeditve ni mogoče obravnavati, dokler ni razrešeno vprašanje zakonitosti razporeditve same, v tem delu pa je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje. Nesprejemljiva je odločitev sodišča o ničnosti določb v pogodbi o zaposlitvi, saj je bila pogodba sklenjena v skladu z zakonskimi predpisi, neusklajene pa so bile statutarne določbe. Nerazumljivo je tudi razlogovanje sodišča v zvezi z mandatom delavca s posebnimi pooblastili in je sodba tudi v tem delu v nasprotju sama s seboj in z veljavnimi predpisi. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Z vlogo z dne 25.2.2000 je tožnik dopolnil revizijo in urgiral hitro rešitev zadeve.
Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija je utemeljena.
Revizijsko sodišče ni obravnavalo dopolnitve revizije, saj ta ni bila vložena v roku, določenem za vložitev revizije v prvem odstavku 382. člena ZPP in je zato pri odločanju ni bilo dopustno upoštevati.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.
Ob reševanju revizije je revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in z izvedenimi dokazi. V izreku izpodbijane sodbe je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi protizakonite razporeditve (napaka je že v izreku sodišča prve stopnje in v navajanju tožbenega zahtevka v obrazložitvi sodišča prve stopnje, čeprav se razširjen tožnikov zahtevek v pripravljalnem spisu z dne 7.3.1997 glasi: "...razširjam tožbeni zahtevek še za odškodnino, določeno v VIII. točki individualne pogodbe. Zaradi nezakonite razrešitve je toženec dolžan...."), v obrazložitvi sodbe pa je na 4. strani obrazložilo, da tožniku po določbi VIII. točke pogodbe o zaposlitvi ne gre odškodnina zaradi nezakonite razrešitve. Zato je nejasno, ali je sodišče obravnavalo in zavrnilo odškodnino zaradi razrešitve tožnika z mesta vodje splošnega sektorja ali zaradi razporeditve z mesta vodje splošnega sektorja na mesto kadrovika. Gre za dva različna instituta delovnega prava in glede na to, da je pravna podlaga zavrnjene odškodnine izrečno navedena v izreku sodbe, ta nedoslednost pomeni tako pomanjkljivost, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je tudi v tem, da je sodišče zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi protizakonite razporeditve, istočasno pa je odločitev v zvezi s temeljem oziroma odločanje o razporeditvi vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To pa pomeni, da je o odškodnini zaradi protizakonite razporeditve odločalo prej kot o zakonitosti razporeditve same, kar je nelogično, zaradi česa sodbe v tem delu tudi zaradi tega ni mogoče preizkusiti.
Ker je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.
Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).