Sklep VIII Ips 48/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Ker je tožbeni zahtevek postavljen zgolj smiselno, ne pa z zneskom, vrednost spornega predmeta pa ni označena, revizijsko sodišče zaključuje, da si tožeča stranka z opustitvijo postavitve denarnega zahtevka oziroma vsaj označitve vrednosti spornega predmeta, predvsem pa z izračunom vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (drugi odstavek 382. člena ZPP), ni zagotovila pravice do revizije, saj niti v tožbi, niti do konca pravde, niti v reviziji ni navedene nobene vrednosti spornega predmeta, še zlasti ne take, ki bi glede na določbe 382. člena ZPP dovoljevala vložitev revizije.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo med drugim odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zamudne obresti od nadomestila plač za čas od 5.12.1992 do 19.2.1993 in tudi nadomestilo plač za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek za plačilo nadomestila plač za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 kot neutemeljen zavrnilo, zavrnilo pa je pritožbo glede plačila zamudnih obresti za čas od 2.12.1992 do 19.2.1993 in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, v zvezi z nadomestilom plače za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati določbo drugega odstavka 68. člena ZDR, saj zakon ne razlikuje vpoklica vojaških organov domače ali kakšne druge države. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni, ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni dovoljena. Po določbi drugega odstavka 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodbo delovnega sodišča, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih dovoljena revizija v primerih, ko jo dopušča ZPP. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V spornem primeru se z revizijo izpodbija pravnomočna sodna odločba v zvezi z denarnim nadomestilom plače, kar je premoženjskopravni spor. Zato bi morala biti vrednost spornega predmeta (in s tem že tudi izpodbijanega dela sodbe) iz tožbe tožnika ali jasno razvidna ali pa označena, kot je to zahtevano po določbah ZPP o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP). Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP, mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije. Ker je tožbeni zahtevek postavljen zgolj smiselno, ne pa z zneskom, vrednost spornega predmeta pa ni označena, revizijsko sodišče zaključuje, da si tožeča stranka z opustitvijo postavitve denarnega zahtevka oziroma vsaj označitve vrednosti spornega predmeta, predvsem pa z izračunom vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (drugi odstavek 382. člena ZPP), ni zagotovila pravice do revizije, saj niti v tožbi, niti do konca pravde, niti v reviziji ni navedene nobene vrednosti spornega predmeta, še zlasti ne take, ki bi glede na določbe 382. člena ZPP dovoljevala vložitev revizije. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).