Sodba VIII Ips 201/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Po določbi prvega odstavka 200. člena v spornem času veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77), je delovno razmerje nastalo z nastopom dela, ko sta poprej sklenila in podpisala pismeno pogodbo o delovnem razmerju delavec in nosilec samostojnega osebnega dela. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pogodba ni bila podpisana, se je ugotavljalo, če so bili izpolnjeni drugi elementi, s katerimi bi lahko bilo utemeljeno delovno razmerje. Teh elementov sodišče v postopku ni ugotovilo, prav tako pa ni zanesljivo ugotovilo, če je revident sploh delal pri tožencu. Zato je zahtevek revidenta glede na to, da obstoja delovnega razmerja pri tožencu ni dokazal, pravilno in v skladu z zbranimi in ocenjenimi dokazi zavrnilo sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV] Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15.5.1983 do 1.3.1990, da ga je zato za ta čas toženec dolžan prijaviti v zavarovanje in mu sporno obdobje vpisati v delovno knjižico. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče sprejelo napačno dokazno oceno. Delovno razmerje, tudi če ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je lahko obstajalo, če sta stranki izpolnjevali medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, česar sodišče sploh ni ugotavljalo. Priča Š. P. je na glavni obravnavi 4.6.1992 izpovedal, da se je s tožnikom dogovarjal o sklenitvi delovnega razmerja. Zaradi tega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, saj obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in izjavami prič. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo. Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Revizija navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker v sodbi obstaja nasprotje med razlogi in izpovedbami prič v postopku. Pri tem se sklicuje na izpovedbe prič S. B., P. D. in Š. P. (sporna naj bi bila izpovedba priče iz obravnavnega zapisnika z dne 4.6.1992). Glede teh izpovedb revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpovedbe priče B. sploh ni ocenilo, kar je bilo že predmet pritožbe, v reviziji pa se ta bistvena kršitev ponovno ne uveljavlja. Da je izpovedba priče D. v sodbi povzeta korektno (praktično enako kot jo citira revizija, samo brez v reviziji dodanega sklepanja revidenta) in da P. na obravnavi 4.6.1992 ni bil zaslišan kot priča, ampak da gre zgolj za navedbo pooblaščenca tožnika, ki nima dokazne vrednosti. Med izpovedbami prič in razlogi sodbe zato ni možno ugotoviti zatrjevanih nasprotij, to pa pomeni, da tudi ni možno ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija. Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 200. člena v spornem času veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77), je delovno razmerje nastalo z nastopom dela, ko sta poprej sklenila in podpisala pismeno pogodbo o delovnem razmerju delavec in nosilec samostojnega osebnega dela. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pogodba ni bila podpisana, se je ugotavljalo, če so bili izpolnjeni drugi elementi, s katerimi bi lahko bilo utemeljeno delovno razmerje. Teh elementov sodišče v postopku ni ugotovilo, prav tako pa ni zanesljivo ugotovilo, če je revident sploh delal pri tožencu (ali morda pri katerem drugem obrtniku P.). Zato je zahtevek revidenta glede na to, da obstoja delovnega razmerja pri tožencu ni dokazal, pravilno in v skladu z zbranimi in ocenjenimi dokazi zavrnilo sodišče prve stopnje. Zato ni utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).