Sodba II Ips 31/94 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Od sicer nezakonite vselitve poleti 1989. leta do vložitve tožbe dne 11.11.1992 sta zanesljivo potekli več kot dve leti, zaradi česar odločbe o izpraznitvi stanovanja ni več mogoče izdati. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje zavzelo tudi pravilno stališče glede dodatne uporabe določbe 149. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91). Če je namreč stanovanje v celoti oddano podstanovalcu, ki v njem stalno prebiva več kot dve leti, se šteje, da ima ta vse pravice, ki bi jih sicer imel imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal v podnajem. Toženkina nezakonita zasedba celotnega stanovanja je torej zaradi poteka dveh let v vsakem slučaju sanirana.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka izprazniti dvoinpolsobno stanovanje in ga izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženka že od leta 1989 zaseda sporno stanovanje brez pravnega naslova. Vselila se je v nasprotju z določili zakona o stanovanjskih razmerjih. Podstanovalsko razmerje je bilo namreč mogoče skleniti le za del stanovanja in le s soglasjem stanodajalca, ne pa za celo stanovanje. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP). Revizija ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih kršitev določb ZPP tožena stranka ni uveljavljala. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka ima prav, da se je toženka v sporno stanovanje vselila in ga uporabljala v nasprotju z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list RS, št. 35/82), zaradi česar velja za nezakonito vseljeno osebo. Pravna podlaga za tako sklepanje se nahaja v določbi 2. dostavka 76. člena ZSR, katerega določbe so veljale v času toženkine vselitve. Vendar pa je toženka, ki je nezakonito zasedala celo stanovanje, kot da je imetnica stanovanjske pravice, čeprav se je imetnik stanovanjske pravice izselil, pridobila položaj, ki sledi iz določbe 3. odstavka 50. člena ZSR. Od sicer nezakonite vselitve poleti 1989. leta do vložitve tožbe dne 11.11.1992 sta zanesljivo potekli več kot dve leti, zaradi česar odločbe o izpraznitvi stanovanja ni več mogoče izdati. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje zavzelo tudi pravilno stališče glede dodatne uporabe določbe 149. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91). Če je namreč stanovanje v celoti oddano podstanovalcu, ki v njem stalno prebiva več kot dve leti, se šteje, da ima ta vse pravice, ki bi jih sicer imel imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal v podnajem. Toženkina nezakonita zasedba celotnega stanovanja je torej zaradi poteka dveh let v vsakem slučaju sanirana. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP), pri čemer o stroških revizijskega postopka ni odločilo. Tožena stranka jih namreč v odgovoru na revizijo ni zaznamovala. Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).