Sklep VIII Ips 265/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Revizija ni dovoljena. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna tudi od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku ter mu prisodilo znesek 207.723,00 SIT kot razliko v plači z zamudnimi obrestmi, s tem da je določilo od kakšnih zneskov in od katerih datumov tečejo omenjene zamudne obresti, kot tudi stroške postopka. Gre za znesek, ki ga je uveljavljal tožnik s tožbo z dne 17.6.1996 za obdobje od 1.9.1990 do 1.6.1993.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeno glavnico znižalo na znesek 186.690,80 SIT, znesek za plačilo presežne glavnice v višini 21.032,20 SIT, zaradi neizplačane razlike v plači od 1.9.1990 do 30.4.1991, torej zapadle pred 17.6.1991 z zamudnimi obrestmi, in zahtevek za plačilo zamudnih obresti, nateklih do 17.6.1993, pa je zavrnilo.

Tožnik s pravočasno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje izpodbija sodbo sodišča v delu, v katerem je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava oziroma določil 387. in 392. člena ZOR kot tudi določil 369. člena ter 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Revizijo utemeljuje s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb tožeče stranke, da je toženka v dopisu z dne 4.3.1996 priznala, da za obdobje med 1.9.1990 in 31.12.1992 dolguje plačo v višini 480.454,00 SIT. S tem je bilo zastaranje za neizplačano plačo od 1.9.1990 do 17.6.1991 pretrgano in je po pretrganju pričelo teči znova. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je določila 369. člena ZOR razlagalo tako, da zamudne obresti delijo usodo glavnice le v primeru, ko pride do zastaranja glavnice oziroma glavne terjatve, sicer pa bi bilo treba po mnenju sodišča uporabiti 372. člen ZOR. Ne gre za pravilno razlago citiranih zakonskih določil, saj določila 372. člena ZOR o zastaranju občasnih terjatev veljajo le za zastaranje obresti, ki so relativno samostojna terjatev. Revident predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo tožnika zavrne, ter da toženi stranki naloži povrnitev priglašenih pritožbenih in revizijskih stroškov tožeče stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zanika, da bi obvestilo z dne 4.3.1996 lahko šteli kot pripoznanje dolga. Četudi bi šlo za pripoznavo dolga, bi bilo mogoče šteti dolg za pripoznan le v višini, ki je navedena v listini. Tožena stranka glede razlage določil ZOR o zastaranju terjatev navaja, da je treba ločevati med zastaranjem zamudnih obresti od zastarane glavnice in nezastarane glavnice. V prvem primeru je treba uporabiti 369. člen ZOR, v drugem primeru pa 372. člen ZOR. To dokazuje tudi 2. odstavek 379. člena ZOR.

evizija ni dovoljena.

Po določilih 382. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 20/90, 27/90) je mogoče revizijo vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v roku tridesetih dni. V reviziji mora revident označiti vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost glavnice ne presega navedenega zneska. Vrednost celotnega zneska, ki ga uveljavlja revident, je odvisna tudi od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77). Zato zaradi neugotovljenega zneska zahtevanih zamudnih obresti ni mogoče ugotoviti skupnega zneska, ki bi ga bilo mogoče šteti kot vrednost spora v reviziji. Revident torej ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP/77, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Tožena stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je revizijsko sodišče ocenilo, da njeni stroški v revizijskem postopku niso bili potrebni in jih v skladu z določili 1. odstavka 155. člena ZPP/77 ni priznalo.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).