Sklep in sodba VIII Ips 182/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se v obsegu, ki zajema tožbeni del zahtevka za razliko v plači v višini 59.730,00 SIT, zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne.

[JEDRO]

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V sodnem postopku v zadevi, o kateri je odločalo tudi revizijsko sodišče (VIII Ips 130/95) je bilo ugotovljeno, da predlagatelju delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo kot presežnemu delavcu v smislu določil ZDR o prenehanju delovnega razmerja delavcev iz operativnih razlogov, temveč na podlagi sporazuma. V sporazumu je bila tožniku zagotovljena odpravnina kot pravica, ki je bila dogovorjena po načelih prostega urejanja pogodbenih razmerij med pogodbenimi strankami, saj tožena stranka v zvezi z odpravnino ni bila dolžna tožniku predlagati dogovora o odpravnini v višini, ki jo določa zakon v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja presežnih delavcev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je uveljavljal razliko v odpravnini v višini 286.784,00 SIT in razliko v plači v višini 59.730,00 SIT, torej v skupni višini 346.514,00 SIT ter tožniku naložilo dolžnost poravnati stroške postopka s pripadki.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku odpravnina ne pripada, ker mu je delovno razmerje prenehalo na temelju sporazuma in ne kot presežnemu delavcu. V sporazumu z dne 26.4.1991 je bila tožniku priznana odpravnina v višini 214.000,00 SIT ter pravica do poračuna osebnega dohodka za čas od 1.5. do 30.9.1991, kar je tožnik sprejel. Tožnik je poskušal izpodbijati veljavnost tega sporazuma, vendar pri tem ni uspel. Dne 28.4.1992 je bila sklenjena med strankama zunajsodna poravnava, katere zakonitost je preizkusilo sodišče in pri tem ugotovilo, da je veljavna. Z njo se je tožena stranka zavezala plačati tožniku znesek 99.600,00 SIT, tožnik pa se je odpovedal vsem eventualnim nadaljnjim denarnim zahtevkom iz delovnega razmerja.

Revident pravočasno izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri odločanju na drugi stopnji je sodeloval sodnik, ki je na prvi stopnji obravnaval zadeve, ki so povezane s to zadevo. Določbe postopka so bile kršene tudi s tem, da sodišče prve stopnje ni izdalo dopolnilne sodbe na podlagi sklepa pritožbenega sodišča, po katerem bi bilo treba pritožbo tožnika v pravdni zadevi, katere predmet je bilo ugotavljanje zakonitosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče tako nista odločali o revidentovem zahtevku, da naj se ugotovi, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nezakonit. Izrek sodbe opr. št. Pdp 1445/97-12 je v nasprotju z razlogi sodbe. V postopku reševanja tega spora bi bilo treba zaslišati pooblaščenca tožene stranke, ki je sodeloval pri poravnavi, revidentova izpovedba v postopku pa ni bila korektno ocenjena. Prvostopno sodišče je napačno ocenilo višino terjatve zaradi premalo izplačane odpravnine in plače. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi napačno odločili o stroških postopka. Revident predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila skladno z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija v zvezi z razliko v plači ni dovoljena, v zvezi z odpravnino pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). V tej zadevi je revizijsko sodišče ugotovilo, da revident uveljavlja dva denarna zahtevka, od katerih zahtevek za razliko v plači v višini 59.730,00 SIT ne dosega vrednosti, ki je pogoj za dopustnost revizije po določilih 2. odstavka 382. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom revizije ni zavrglo, je to storilo revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP.

Revident v reviziji smiselno izpodbija pravnomočno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar revizije po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti, vlaga pa jo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 2. in 13. točki 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku očitane kršitve niso bile storjene in da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določilih 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP gre za bistveno kršitev določb postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen. Izločitev je potrebna, če sodnik v isti zadevi sodeluje pri izdaji odločbe nižjega sodišča (5. točka 71. člena ZPP). Revident nima prav, ko zatrjuje, da je v tej zadevi podan ta izločitveni razlog, saj nobeden od sodnikov, ki so v tej zadevi odločali na drugi stopnji, ni sodeloval v postopku odločanja na prvi stopnji. Sodnik, ki je sodeloval v postopku na prvi stopnji v drugi sporni zadevi med strankama, ni dolžan, da se izloči, če ob tem ne obstaja še kakšen drug izločitveni razlog (6. točka 71. člena ZPP).

Očitek revidenta, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določila 377. člena ZPP, niso utemeljeni. Po določilih 1. odstavka 377. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožbeno sodišče je v sodbi z dne 16.1.1997 odločilo, da naj sodišče prve stopnje glede zahtevka predlagatelja, da naj se razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 26.4.1991, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje, ki je o tem odločalo, svoje sodbe ni posebej poimenovalo "dopolnilna sodba", odločilo pa je o omenjenem zahtevku tožnika, ki ga je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo o zakonitosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnika že pravnomočno odločeno, torej sodišče prve stopnje ni kršilo določil prvega odstavka 377. člena ZPP.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V sodnem postopku v zadevi, o kateri je odločalo tudi revizijsko sodišče (VIII Ips 130/95) je bilo ugotovljeno, da predlagatelju delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo kot presežnemu delavcu v smislu določil ZDR o prenehanju delovnega razmerja delavcev iz operativnih razlogov, temveč na podlagi sporazuma. V sporazumu je bila tožniku zagotovljena odpravnina kot pravica, ki je bila dogovorjena po načelih prostega urejanja pogodbenih razmerij med pogodbenimi strankami, saj tožena stranka v zvezi z odpravnino ni bila dolžna tožniku predlagati dogovora o odpravnini v višini, ki jo določa zakon v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja presežnih delavcev.

Revident v tem sporu ni uspel, zato je bilo v sodnem postopku pravilno odločeno, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Po določilih 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih bi lahko sodišče naložilo plačilo stroškov toženi stranki kot delodajalcu le, če bi tožnik vsaj delno uspel s svojim zahtevkom. Delodajalcu bi lahko odreklo pravico do povračila stroškov tudi ne glede na izid postopka, če bi bil predmet spora prenehanje delovnega razmerja, v konkretni zadevi pa sta bili predmet spora dve denarni terjatvi.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.