Sklep VIII Ips 176/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se ugodi. Razveljavita se sodbi sodišč prve in druge stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Po določilih 5. odstavka 36. d člena ZDR, ki so bila sprejeta leta 1993 (Uradni list RS, št. 71/93) in veljajo od 14. januarja 1994, mora delodajalec pisno opozoriti delavca na posledice prenehanja delovnega razmerja z njegovim soglasjem v zvezi s pravicami iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon določa, da mora biti tudi soglasje delavca pisno. Toženka je sprejemala sporne odločitve o prenehanju delovnega razmerja v obdobju, v katerem so veljala ta zakonska določila, zato so sklepi o prenehanju delovnega razmerja delavk zakoniti le, če so bila omenjena določila upoštevana v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja revidentk. Sodišči nista ugotavljali ali je akt, ki je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja revidentk in h kateremu so revidentke dale svoje soglasje, vseboval vse podatke o njihovem pravnem položaju, vključno s podatkom, da ima njihovo soglasje takšne pravne učinke, da na zavodu za zaposlovanje ne bodo mogle uveljaviti nekaterih pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v sporu tožnic ter tožene stranke zaradi prenehanja delovnega razmerja teh oseb kot trajnih presežkov, razsodilo, da se zahtevki tožnic, po katerih naj bi sodišče sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja delavk, izdane na podlagi pisnega sporazuma s tožnicami, kot nezakonite razveljavilo, zavrnejo. Sodišče je prav tako zavrnilo njihov zahtevek, da naj sodišče naloži toženi stranki, da z delavkami sklene pogodbo o zaposlitvi ter da jim prizna pravice, ki bi delavkam pripadale kot če bi bile v obdobju po prenehanju delovnega razmerja pri njej zaposlene.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnic zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnice pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno izpodbijajo z revizijo zaradi kršitev bistvenih določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Revizijo utemeljujejo s tem, da sodišče prve stopnje ni s procesnim sklepom odločilo o dokaznem predlogu tožnic, da se v postopku izvede dokaz z zaslišanjem strank, zaradi česar se tožnice niso mogle izjaviti o trditvah tožene stranke. Podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sodba nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti. Iz nje ni razvidno, na katere materialnopravne predpise je sodišče oprlo svojo odločitev, česar ni odpravilo pritožbeno sodišče. Čeprav so tožnice zatrjevale, da so bile ob podpisu drugega aneksa h pogodbi o zaposlitvi, ki je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja, v zmoti, jih sodišče ni zaslišalo, da bi ugotovilo to dejstvo. Sodišče bi moralo v tej zadevi upoštevati določila 100. člena ZOR, po katerih je treba nejasna določila pogodbe, ki jo pripravi ena stranka, razlagati v korist druge stranke. Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je pripravila tožena stranka, je v 1. členu določal, da se položaj delavk obravnava po programu razreševanja presežnih delavcev, zato so tožnice pričakovale, da jim bodo ob prenehanju delovnega razmerja pripadale vse pravice kot presežnim delavcem. Menile so, da s podpisom aneksa urejajo le datum prenehanja delovnega razmerja in višino odpravnine kot presežne delavke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niti kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo pa je, da sta sodišči prve in druge stopnje v tej zadevi nepravilno uporabili materialno pravo.

Po določilih 5. odstavka 36. d člena ZDR, ki so bila sprejeta leta 1993 (Uradni list RS, št. 71/93) in veljajo od 14. januarja 1994, mora delodajalec pisno opozoriti delavca na posledice prenehanja delovnega razmerja z njegovim soglasjem v zvezi s pravicami iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon določa, da mora biti tudi soglasje delavca pisno. Toženka je sprejemala sporne odločitve o prenehanju delovnega razmerja v obdobju, v katerem so veljala ta zakonska določila, zato so sklepi o prenehanju delovnega razmerja delavk zakoniti le, če so bila omenjena določila upoštevana v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja revidentk. Sodišči nista ugotavljali ali je akt, ki je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja revidentk in h kateremu so revidentke dale svoje soglasje, vseboval vse podatke o njihovem pravnem položaju, vključno s podatkom, da ima njihovo soglasje takšne pravne učinke, da na zavodu za zaposlovanje ne bodo mogle uveljaviti nekaterih pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Iz izvedenih dokazov dokazne ocene sodišč ni razvidno, ali je bil akt "Zaposlenim v zaščiti"

(A-2), ki omenja možnost izgube omenjenih pravic, revidentkam vročen oziroma na kakšen način so bile z njim seznanjene ter v kakšni obliki in kdaj so z njegovo vsebino soglašale. Aneks št. 2 h pogodbi o zaposlitvi, katerega so revidetnke podpisale, omenjenih informacij in opozoril ni vseboval. V dokaznem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali so tožnice varovane z določbami 1., 2. in 4. odstavka 36. d člena ZDR.

Zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (5. odstavek 36. d člena ZDR) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo treba reviziji na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugoditi.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.