Sodba VIII Ips 155/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Obe sodišči sta pravilno ugotovili, da se je tožnik pred dokončnostjo odločitve tožene stranke vrnil na delo in je zato ob ugotovitvi, da je šlo za neupravičene izostanke z dela, treba z vidika določitve časa prenehanja delovnega razmerja uporabiti določila 5. alineje 1. odstavka 100. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je na teh temeljih ugotovilo datum 30.3.1993 kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika zato, ker se v primeru molka delodajalca ali organa delodajalca druge stopnje šteje, da je postala njegova odločitev o posamični pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca dokončna z dnem pravnomočnosti sodne odločbe v konkretnem sporu (3. odst. 24. člena v zvezi s 3. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94), razen če se delavec pred tem zaposli pri drugem delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z revizijo pravočasno izpodbijala pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke, s katerim je ta uveljavljala razveljavitev odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje, ko ni bil v delovnem razmerju. Toženec je tožniku izdal pisni akt z elementi pisne odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi več kot petih zaporednih dni neopravičenega izostanka z dela med 18.12. in 29.12.1992 ter svojo odločitev oprl na določila 6. alineje 1. odstavka 100. člena ZDR. Tožnik se je zoper sodbo pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je sprememnilo datum prenehanja delovnega razmerja tožnika. Namesto 29.12.1992 je kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika določilo datum 30.3.1993.

Revident navaja, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ni pravilno ocenilo dejstva, da je toženec tožnika odjavil dne 30.12.1992, ter da mu je dne 6.1.1993 poslal obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, kar dokazuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že 29.12.1992.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedbe niso pomembne z vidika presoje pravilnosti uporabe materialnega prava v tej zadevi. Sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje izdalo sodbo s pomanjkljivostmi, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 385. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da toženec ni odločil o ugovoru tožnika zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Obe sodišči sta tudi pravilno ugotovili, da se je tožnik pred dokončnostjo odločitve tožene stranke vrnil na delo in je zato ob ugotovitvi, da je šlo za neupravičene izostanke z dela, treba z vidika določitve časa prenehanja delovnega razmerja uporabiti določila 5. alineje 1. odstavka 100. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je na teh temeljih ugotovilo datum 30.3.1993 kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnika zato, ker se v primeru molka delodajalca ali organa delodajalca druge stopnje šteje, da je postala njegova odločitev o posamični pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca dokončna z dnem pravnomočnosti sodne odločbe v konkretnem sporu (3. odst. 24. člena v zvezi s 3. odst. 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94), razen če se delavec pred tem zaposli pri drugem delodajalcu. Tožnik se je pri drugem delodajalcu zaposlil dne 30.3.1993, torej pred pravnomočnostjo sodne odločbe o sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnika.

Dejstvo, da se je tožnik pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem delovnem sporu vrnil k tožniku z namenom, da bi nadaljeval z delom, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in popolno ugotovili, saj sta se pri tem oprli na dokaze o tem, da se je tožnik takoj po novem letu 1993 oglasil pri tožniku z namenom, da bi delal, ter da ga je "toženec zavrnil z utemeljitvijo, da je prepozen". Ugotovitev tega odločilnega dejstva je podrobno preverilo pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je bilo to dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno ugotovilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.